Odpor torej odpira tri osrednje probleme: prvič, kako je lahko predstava o avantgardi združljiva s pluralnimi koncepti? Drugič, katera strategija bi ustrezala decentralizirani moči, ki je nenehno v gibanju? Tretjič, kako naj bi se organizirale odporniške skupine? Čeprav na takšna vprašanja ni mogoče povsem zadovoljivo odgovoriti, bi radi v nadaljevanju nekoliko razmislili o tem. Strategija proti oblasti (moči), ki temelji na številčosti odporniških sil in jo gojijo delavski sindikati in zunajparlamentarna opozicija, je passé. Predpostavlja namreč neki širši opozicijski konsenz kot tudi obstoj centralistično organiziranega nasprotnika. Večini teh zvez ostaja skupna v glavnem namera, da bi se z odporom postavljale po robu avtoritarni moči. Vendar pa takšna antiavtoritarna usmerjenost dobi politični pomen šele, če opustimo monolitno predstavo o »demokratični volji«. Borba proti decentra-lizirani moči ob tem zahteva rabo decentralnih sredstev. To zaobjema novo usmeritev levičarske politike, organiziranje v anarhistične celice, ki odporu dopušča zavzemanje mnogih različnih izhodiščnih točk, namesto osredotočenja zgolj na enega (morebiti celo napačnega) nasprotnika. V takšni strukturi nastaja notranji konsenz na osnovi vzajemnega zaupanja posameznih enot, tistega, kar pojmujemo kot resnično skupnost; vsaka enota gradi lastno identiteto, ne da bi ta zato morala ugasniti. Sleherni človek pa tako lahko ostane mnogostranski individuum, ki ga ni mogoče reducirati na partikularno prakso.