Naj sta patos in ironija, ki vejeta iz Kozakovega pričevanja, še tako zaznamovana s časom ob koncu šestdesetih let, mislim, da mora nacionalni kulturni program danes še vedno, ne glede na bistveno spremenjene slovenske družbenopolitične idr. razmere, upoštevati ravno misel o paradoksnem položaju, v katerega smo postavljeni. Danes Slovenija seveda ni več »Trubarjev protestantski misijon« in »Prešernov kulturni domislek«, »romantična katoliška provinca« ali socialistična republika z omejeno suverenostjo, pač pa zgodovinsko polno uresničena nacionalna formacija, toda z inferiorno »kritično maso«. Vprašanje kulture in obstoja skupaj z njo je v prvi vrsti problem našega notranjega konsenza, vprašanje naše socialne zdržljivosti in kreativne kondicije, ne nazadnje seveda tudi biološke potence. Zato mora biti nacionalni kulturni načrt postavljen tako, da bo našo skupinsko samozavest spodbujal, poglabljal in diferenciral, obenem pa omogočal odgovorno kritično distanco do vsakršnih oblik avtarkije in provincializma. Prav zato je tudi nujno, da že v izhodišču gradi, kot rečeno, ravno na tistem paradoksnem razkrižju med »zakrknjenostjo« in »kozmopolitizmom«, med tradicijo in vedno hitrejšo, na nove načine totalitarno moderno zavestjo, med nihilizmom in trdovratnim iskanjem drugih možnosti, med konservativizmom in razbijanjem rigidnih modelov, zavedajoč se, da je to »razkrižje« dinamično in konfliktno, da ga ni mogoče razrešiti enkrat za vselej trdno in zanesljivo, ampak ga je treba opredeljevati in razreševati na neki način zmeraj znova. Le toliko je tudi plodno in nas ne bo odpeljalo v neodgovornost in posledično v desno ali levo avtodestrukcijo.