Brez idej, miljon nepovezanih misli, ki se zaletavajo med sabo, povzročajo kaos v zgledno urejenem sistemu in ustvarjajo en kup kratkih stikov, v sicer brezhibno delujočem nevronskem spletu. Vsa absorbcija zunanjih stimulansov se nehote zbira na enem mestu in povzroča visok pritisk. Adrenalin mi zamenja kri v žilah, organi se počasi kuhajo zaradi temperature, ki ga povzroča notranje vrenje. Zenice se mi razširijo in oči navlažijo tako močno, da se svetijo, kot bi jih prekrivala tanka plast ledu. Kapilare na licu mi popokajo in preženejo zimsko bledost, ustnice nabreknejo ter pordečijo v barvi krvi, ki nenadzorovano pritiska na vso površino telesa, od znotraj navzven. Že čisto rahel dotik tople pomladne sapice na koži, povzroči dvig kocin v tisoče valov, zvoki okolice narastejo v prepovedane decibele, vonj ozračja se kot žiletka zareže v sinuse. Sem kot plenilec, ki nestrpno, z vsemi čuti preži na okolico in čaka svoj plen. Gib, šum, vibracija, vsak dražljaj povzroči eksplozijo in utrip je udrihanje bobnov na visokooktanskem ozvočenju. Dihanje postane hitro in plitvo, kisika v možganih zmanjkuje, vid se zamegli in mavrične podobe zamenjajo sivino jasnosti.