Za vsak konflikt sta potrebna dva, in bilo bi v temelju zgrešeno, kriviti samo nemško diplomacijo za vse mahinacije in bojazni, ki so v desetletju pred 1914 zastrupljale evropsko atmosfero. Zunanjepolitična sla po oblasti je v bistvu iracionalna in vselej trči ob nasprotnika, ki je prav tako iracionalen. Iracionalen - ne razumen. Če bi bili razumni, jih ne bi vselej navdajali gon po igri, volja do moči ali smrtni strah, zato bi lahko našli kompromis. Tekmovanje med trgovci se da urediti, omejiti s pametnim dogovorom, ker ta služi pametnemu cilju - denarnemu dobičku; tekmovanje med velesilami ne. Toda v tekmovanju med velesilami nastopajo mnogi, ki stoje na približno enaki moralni ravni. Nemčija pred letom 1914 ni bila modra. Če bi bili drugi modrejši, bi se lahko iztrgali iz začaranega kroga boja za čast in oblast, ter potegnili s seboj tudi Nemčijo. Toda čast in oblast postaneta zares zaželeni šele ravno takrat, ko se zanju poteguje več tekmecev. Francozom je bila njihova "veličina" prav toliko sveta kakor Nemcem njihova. In agitirali so zanjo enako ostro, le da malo bolj dostojno in z večjim uspehom. Ruski pohlep po prevladi ni bil niti za las boljši od nemškega. Bil je veliko bolj divji, bolj nezmeren, iz njegovega notranjega vrenja in razkrajanja pa so rasle kalne sile, nasproti katerim se je zdelo nemško ustavno življenje pravcato zdravje. Taki so bili vsi; nove velesile in stare, prave velesile in pritlikavke, Nemčija in Rusija, Italija, Srbija, Črna gora. Vse so hotele svojim sosedam uprizarjati diplomatske poraze, širiti rajone svoje oblasti, tu s tem, tam z onim izgovorom, ščititi svoje varovance, osvobajati zasužnjene brate, igrati svoje himne tam, kjer jih dotlej še niso čuli, obešati svoje zastave, kjer niso še nikoli vihrale, pošiljati svojo policijo nad ljudi, ki jih sploh niso poznale. Vse so hotele večati svoje armade, izboljševati svoje topove in opraviti vse mogoče priprave za vojno, ki bo enkrat prav gotovo prišla.