drugače. Spominjam se stavka prijateljice, kako je bil ta šok primerljiv s šokom, ki ga doživlja deklica Bessonovega “Petega elementa”, ko jo iz nekega idealnega zunajzemeljskega sveta pahnejo na Zemljo. “Na lastne oči si se prepričala, da niso ravno vsi ljudje tako zelo dobri in ne delajo vsi v dobrobit skupnosti”. V sebi sem vse to premlevala, staršem nasprotovala, da mi tega niso prej povedali, da me niso obvestili, kako ni vse tako zelo čisto. Spominjam se takratnega občutka notranjega vrenja v sebi. Počutila sem se opeharjeno: zakaj študij? Zakaj verjeti v nekaj več, ko potem v današnji družbi obvelja prej kaj drugega? Verjetno obstaja v življenju vsakogar kak trenutek, kak dogodek, ki ga tako ali drugače strese in zaradi katerega odraste. Bolezni, smrti, ločitve, preizkušnje, odločitve, ki si jih primoran vzeti. Zase vem, da je bilo potrebnih tistih nekaj let metaboliziranja vseh dogodkov, vseh misli in preizkušenj, ki sem jim bila priča ob koncu tistega idealnega sveta, ki sem si ga ustvarila v študijskih letih. Potrebna je bila tudi tista jeza, tisto zavračanje, občutek nemoči in želja po begu. In tudi to, da je bilo v vsem tistem vrtincu težko uvideti, kaj dejansko potrebuješ in kdo si. Danes gledam na vse skupaj drugače. Še se zgražam nad favoritizmi in privilegiji, a sem vseeno uspela razumeti, da ustvarja tudi malenkostna kaplja različnosti in drugačnega prizadevanja v tem morju neko spremembo. In ko se osvobodiš pogleda v črne pike, potem se ti pred očmi te kaplje različnosti pokažejo z jasnejšimi obrisi. Drugačno politično delovanje, entuziazem “majhnih” dosežkov, ki ga srečaš, kjer ga najmanj pričakuješ, nasveti in svetla, tudi “neznatna” dejanja, vse, kar ti pokaže, da je bilo to, v kar sem verjela kot študentka, resnično in pravilno. Ker so ideali predvsem neka pot, ki je večkrat tudi zelo vijugasta, nikoli pa ne zlahka dosegljiva razgledna točka. Izrazil je prepričanje, da so vsi drugačni poizkusi v zgodovini krščanstva spodleteli in nikar si ne domišljajmo, da bi nam uspelo narediti to, kar drugim ni. Poslanstvo kristjana - odrešenega človeka temelji na odrešenjski ljubezni Jezusa Kristusa. On nas je poklical in izbral za to poslanstvo. Iz tega, kdo je klical in kdo odgovoril na vabilo, pa izhaja tudi to, kdo je učitelj in komu moramo učenci zaupati. “Prepričan sem, dragi prijatelji, da je med nami veliko takih zgledov in da je prav gotovo zgled našega prijatelja in učitelja g. Vinka, ki je ljubezen oznanjal v prvi vrsti s svojim zgledom, in zato so besede dobivale težo in nas vlekle h Kristusu, v njegovo tovarišijo Cerkev, kot zelo močan magnet. Hvala mu za tako velik zgled in pričevanje, saj je Kristusov program življenja uresničljiv, in prosimo Boga, da bi tudi mi vztrajali na tej poti ljubezni.” Pred grobom mu je nekaj besed spregovoril še g. Jože Pegan. Med drugim: “Zdi se, da je bil tudi naš učitelj g. Vinko načrtovan in v resnici je bil. Ko smo danes pri mašah poslušali evangelij, nadaljevanje velikega govora Jezusa po zadnji večerji, ko smo duhovniki izrekli besede: ’Vi ste moji prijatelji’, sem podzavestno in zavestno pomislil na g. Vinka in sem to razmišljanje nadaljeval po poti in sedaj pri tej maši, se mi zdi, da smo bili vsi deležni Vinkovega prijateljstva in smo se ga tudi učili. Bil je prijatelj in učitelj. Zahvalimo se za vse rajne, tudi za našega prijatelja Petra. Zmolimo zanje. Vsem, ki so tukaj pokopani, naj bodo pridruženi Kristusu pri velikonočni maši.” MM