V tem letu sem zelo veliko poslušal o notranjih vrenjih v Iranu, a sam premalo vem o tem, da bi lahko rekel, ali gre za globoka trenja, za velike premike. Premalo tudi vem, da bi lahko rekel, da se je Iran že odločil, da gre do konca do jedrskega orožja, ali pa da bi rekel, da bo prišlo do dogovora. Na ta vprašanja je težko odgovoriti, verjetno pa je, da si Iran želi pustiti odprte vse opcije; to se mi zdi najbolj logično. Navsezadnje, če bi si Iran res prizadeval le za miroljubni program, potem se lahko človek vpraša, zakaj, presneta reč, takšne težave pri pojasnjevanju vsega tistega, kar bi mi radi od njih izvedeli? Ko sem iranskim sogovornikom zastavil to vprašanje, so ponavadi odgovarjali, ja, ampak našim sovražnikom ni le do tega, da se razčisti ta vprašanja, hočejo nam preprečiti dostop do jedrske tehnologije, hočejo, da smo nekakšna drugorazredna država, kar se dogaja v agenciji, je le del pritiska na Iran. Mogoče je v tem neka logika, mogoče Iranci agenciji res ne zaupajo. S tem pa se vračamo spet tja, o čemer sva govorila že na začetku, mogoče pa ta proces postopnega reševanja počasi prinese več medsebojnega zaupanja. In mogoče bomo s tem podprli zmerno strujo v Iranu, ki si prizadeva za spremembe. Velik optimist nisem, toda problem jedrskega Irana je treba gledati v kontekstu vsega položaja na Bližnjem vzhodu.