Na drugi strani so bili Nemci naravnost očarani nad tehnično dovršenostjo predora. Vodja taborišča von Lindeiner je poklical novinarje, ki so vest prenesli v časopise, v živo pa so si ga ogledale tudi številne politične osebnosti iz Berlina. Rov je bil tako dobro zgrajen, da sprva niso vedeli, kako naj ga uničijo, nato pa so inženirci vanj namestili petdeset kilogramov razstreliva in ga pognali v zrak. Dobra stran pri vsem tem je bila ta, da si Nemci niti v sanjah niso prestavljali, da sta pod zemeljsko površino še dva podobna rova. Gradnja rova pod telovadno skrinjo se je ne glede na dejavnost Nemcev nemoteno nadaljevala. Potem ko sta Codner in Williams izkopala približno trinajst metrov rova, sta bila tako kot telovadci izčrpana. Med telovadci so spet izbruhnili pomisleki, zakaj pravzaprav se morajo tako naprezati, če se sploh ne bodo udeležili pobega. Codner in Williams sta spoznala, da morata stisniti zobe in projekt čim prej izpeljati do konca, sicer lahko pade v vodo. Odtlej sta se v rov podajala po dva skupaj: eden je kopal, drugi pa je pesek stresal v vreče in jih pritrjeval na notranjo steno skrinje. Sredi oktobra je bil rov dolg približno trideset metrov in s tem dovolj daleč onkraj bodeče žice za relativno varen pobeg. Codner, Williams in Philpot so se zavedali, da je treba čim prej pobegniti, saj postaja iz dneva v dan hladneje. Pohiteti so morali tudi zaradi jesenskega deževja, saj bi se takrat lahko navlažene stene rova sesedle. Po tehtanju mogočih terminov so se končno odločili za 29. oktober. Načrt je predvideval, da bo Codner čez dan ostal zaprt v predoru, proti večeru pa se mu bosta pridružila Williams in Oliver Philpot. Prva dva sta se odločila, da bosta potovala v paru, Philpot pa bo šel prostosti naproti sam. Slednji je