Prvotna zamisel, ki sva jo s Petrom Cookom prijavila na natečaju, se v svojem bistvu ni spremenila. Stavba je ohranila značaj. Uresničenih je 80 odstotkov najinih želja, kar je glede na radikalnost in zahtevnost projekta pravi čudež. Zaradi finančne stiske naročnika sva morala sprejeti več manjših kompromisov, predvsem pri kakovosti materialov. Notranje stene muzeja so namesto v nerjaveče jeklo obleče v mavčne plošče. Največji kompromis smo naredili pri notranji koži, ki ni speljana do konic nosnic, s čimer smo prihranili 500.000 evrov. Koža je do konca speljana samo v eni od petnajstih nosnic, ker smo jo klientu želeli pokazati kot prototip. Prilagoditi smo se morali tudi pri številu oken, tako da smo namesto predlaganih 15 naredili samo tri, s čimer smo prihranili 250.000 evrov. Na žalost smo s tem zelo zreducirali naravno svetlobo v muzeju. Četrti kompromis je bila postavitev zgolj enega namesto dveh dvigal, in to čeprav smo že imeli zgrajena dva jaška. Skupni prihranek z vsemi kompromisi je znašal milijon evrov. Vendar poudarjam, da smo kompromise sprejeli le, kjer bo stvari mogoče pozneje popraviti, ne pa tam, kjer bi škodovali celoviti podobi stavbe.