vse je bilo že napisano. Morda boste dobili neke nove povezave, pomembne asociacije, odkritja, ki jim drugi niso bili kos, a na splošno je bilo v našem kulturnem svetu vse že napisano”. Danes se zavedam, da je bilo vse bistveno res že napisano in to v antiki. Spominjam se sebe v najstniških letih. Vihrava, iskala sem svojo pot, kot jo – normalno – išče vsak človek v tisti starosti. Postavljala sem ogromno vprašanj: najprej sebi, z njimi pa sem seveda morila ne le domačih, pač pa tudi profesorje. Ura filozofije se mi je za to zdela najprimernejša: vsa tista vprašanja o človeku, zakaj obstajata življenje in smrt, zakaj se nam dogajajo stvari, ki se nam dogajajo, kaj nas kot veter zanaša z ene strani na drugo, razlaganje pojavov izven človeka, kot tudi v njem samem in na tisoče drugih pojmov, ki seveda nimajo enotnega odgovora. Navsezadnje, kadar se sprašujemo o temeljnih vprašanjih, ki si jih človek že od nekdaj zastavlja, nam priskoči na pomoč filozofija. Vse misli, vsa tista preseganja materialnosti, ki nam jih stalno dokazujejo ti naši predniki fascinantnih imen, so v moji podzavesti povzročila pravo pregnetenje. V letih. Morda me je ta svet zaznamoval tudi tako, da sem pogumna v tem, da si zastavljam vprašanja. Grki so se prvi spraševali po vzrokih našega bistva! Zaznamoval me je v fascinaciji odkrivanja človeka! Nekje sem prebrala, da je s “Fachidioti”, torej osebami, ki se izven svoje strogo specifične stroke zelo težko znajdejo, najlažje manipulirati. Če lahko obstaja kak zagovor klasične izobrazbe in na splošno humanistične, potem je to ta, da te tovrstna izobrazba izuri ravno v obratnem: postavljaš si na tone vprašanj, odkrivaš misli, ki so gnale največje mislece človeštva, odkrivaš strasti, dobro in slabo, razvratnost in mistiko, božje in najbolj človeško. In zaradi tega postaneš tudi oseba, ki se jo da veliko težje manipulirati. Ker si bo neutrudno postavljala vprašanja o tem, na kar jo skušaš speljati. In v današnjem stehniziranem in skomercializiranem svetu, v našem koristolovskem egocentrizmu ni to že izjemno? snili na ministrstvu. Kot poudarjajo, je bil pred leti med kulturnim ministrstvom in lokalno skupnostjo resda sklenjen ustni dogovor o polovični delitvi stroškov za spomenik na Cerju, a dokument z opredelitvijo projekta in obveznostmi posameznih strani ni bil nikoli podpisan. Tako je notranja revizija, ki jo je leta 2007 naročil prejšnji minister Vasko Simoniti, pokazala na vrsto nepravilnosti glede spreminjanja projekta, porabe javnih sredstev in na veliko podražitev projekta, trdijo na kulturnem ministrstvu. To ima v letošnjem proračunu za dokončanje spomenika na Cerju rezerviranih 50.000 evrov, kar naj bi omogočilo nadaljevanje del in morebitno iskanje dodatnega denarja. Na ministrstvu tudi pričakujejo, da bo občina kot lastnica objekta poskrbela za strokovno predstavitev vsebine spomenika, ki bo usklajena med vsemi “vpletenimi” stranmi stroke. Opozarjajo še, da je treba čim prej doreči tudi nadaljnje skrbstvo za spomenik in način njegovega upravljanja. Kot je znano, so se lani veteranske in domoljubne organizacije na eni ter Goriški muzej na drugi strani sporekli glede vsebine muzealske postavitve v spomeniku na Cerju. “Trenutno vlada status quo”, je v zvezi s tem povedal Marušič. Avtor arhitekturne zasnove spomenika Darko Likar s svojo skupino pripravlja predlog muzealske postavitve po vsebini, ki so jo pripravili zgodovinarji, pa je za STA dejal predsednik društva TIGR Primorske Marjan Bevk.