Morilec v filmu Ni prostora za starce (s katerim sta brata Coen osvojila oba glavna oskarja, za najboljši film in najboljšo režijo) pa je čisto drugačnega kova. To je samo še srhljiv in hudo bolesten tip, ki lahko človeka ubije samo zato, ker potrebuje njegov avto, ali pa ga pusti živeti, ker je uganil pravo stran kovanca. Srečanje z njim je mogoče preživeti le, če imaš srečo. Sicer pa je neogiben in zanesljiv kot smrt. In vsaj nekaj prizorov je takšnih, da je gledalcu kristalno jasno, kaj to pomeni, da »preži smrt nate«. To je torej vse prej kot »navaden« serijski morilec (čeprav za sabo pušča serijo trupel) ali najeti morilec (čeprav je tudi to) – to je presežek vsakršnega lika morilca k pojmu »smrti na delu« (prepričljivo utelešenem v Javierju Bardemu). Prav kakor je tudi ta film nedvomno eden najlepših in najboljših primerov tega, čemu se reče umetniško preseženje žanra. Ni prostora za starce se namreč začne in lep čas poteka kot triler, v katerega se zaplete v prikolici živeči vietnamski veteran Moss (Josh Brolin), ko med trupli, ki ležijo okoli dveh tovornjakov v puščavski teksaški pokrajini, najde kovček z dvema milijonoma dolarjev. Sredi noči naredi »neumnost«, ki mu jo je sicer narekoval etični čut, in umirajočemu Mehičanu prinese vodo, toda ta je medtem že umrl, Mossov tovornjak pa so odkrili kriminalci. In od tega trenutka je Moss na begu tako pred mehiškimi kriminalci kot pred tistim morilcem (ki se lahko primerja samo še s kugo, kot ga nekdo opiše), ki ga je najela mafija. Njegov beg je prav brezupen, ker je med bankovci v kovčku skrita sledilna naprava, tako da ga preganjalci vselej in povsod najdejo (pri čemer je ta sledilna naprava morda samo še ena konkretizacija metafore neizprosne »smrti na delu«). Z namenom, da bi ga obvaroval pred preganjalci, je Mossu na sledi tudi šerif, a prav s tem likom (v sijajni interpretaciji Tommyja Leeja Jonesa) nastopi »filozofski« ali vsaj kontemplativni zasuk: film neha prikazovati »smrt na delu« in postane melanholična meditacija o premočni, vse bolj neznosni navzočnosti nasilja, ki vztraja kot kakšna mehanska gonilna sila ali »slepi« nagon smrti. Šerifova evokacija časov, ko njegovi predhodniki niti niso nosili revolverja, govori prav o tem, da jih je danes zamenjal čas nagona smrti.