Piloti ameriških potniških letal na domačih linijah so v preteklosti že bili oboroženi: v davnih 30. letih prejšnjega stoletja so nosili revolverje, da bi z njimi preprečili morebitne rope poštnih vreč, tiste čase najbolj donosnega tovora potniških letal. Letalske ugrabitve takrat še niso bile »v modi«, pa tudi bojazen zaradi poskusov ropanja pošte je bila pretirana, zato so posadke orožje z opasačev najprej odložile v svoje torbe, nato pa jih povsem opustile. S povečevanjem števila »navadnih« ugrabitev je postalo običajno, da se posadke ugrabiteljem ne poskušajo upirati -- in takšno vedenje so strokovnjaki za varnost celo priporočali. Velika večina ugrabitev je potekala brez žrtev in navadno tudi brez večje gmotne škode, kajti storilci so se stvari lotili amatersko: hitro so se predali ali pa so jih varnostne sile na tleh med pogajanji razorožile, ujele ali pa pobile. Prihajalo je že do tragikomičnih dogodkov, ko so posamezniki ugrabili letalo s steklenico vode, za katero so trdili, da je polna nitroglicerina, ali pa preprosto s trditvijo, da je v letalu bomba. Izjeme so bile temeljito pripravljene in strokovno izvedene ugrabitve »poklicnih« teroristov, ki so bile razmeroma redke, vendar so se tudi ti izogibali nepotrebnim žrtvam.