Kako pogled opazovalca ni nikoli objektiven, duhovito opiše avtor, ko pri praktičnih predromantičnih piscih opaža jezo nad neobdelanimi polji, pri piscih iz obdobja romantike pa žalost, ker so polja obdelana in kvarijo lepoto neokrnjene narave. Celo Fortis, ki se od starejših piscev razlikuje po tem, da ne verjame, kar mu povedo, če tega sam ne vidi, raziskuje v skladu z mišljenjem svojega časa. O Morlakih, prebivalcih Dalmacije, piše na temelju koncepcije o (dobrem) divjaku in o njih zapiše nekaj "resnic", ki jih je našel v knjigah o afriških "divjakih", o tistih torej, ki imajo drugačen način življenja. Razsvetljenstvo ni prineslo le vedenja o relativnosti različnih svetovnih kultur, temveč je hkrati "lastno kulturo povzdignilo na raven absolutne, znanstveno utemeljene vrednote". Namesto da se čudimo piscem, ki pišejo o ženskah, ki otroke dojijo preko ramen in o moških z repom, nam Jezernik ponudi pojasnilo, naj o njih ne razmišljamo kot o izmišljenih zgodbah, temveč naj jih razumemo kot način, kako posamezne skupine, ljudstva ali kulture dojemajo Druge. Tukaj si je pomagal s pojmom družbena konstrukcija realnosti, ki sta jo v sodobno družboslovje uvedla Berger in Luckmann. To, kar se dogaja v glavah opazovalcev in kar se dogaja v realnosti, je namreč tesno povezano. Kot zapiše Jezernik, "v procesu konstrukcije sveta ljudje ugotavljajo, kakšna konstrukcija ustreza določenemu dogajanju, hkrati pa svoje izkušnje definirajo, jih v komunikaciji z drugimi posplošijo in jim dajo določeno trajnost. Proces konstrukcije je torej proces nenehnega osmišljanja sveta, v njem pa se odražajo religiozne, etične, politične in druge koncepcije, v katerih luči se interpretira in vrednoti, kaj je pomembno in kaj nepomembno." S pomočjo dogodkov, ki jih je Jezernik opisal v knjigi Non cogito ergo sum (1994), razloži, kaj pomeni nositi rep (ali imeti nečloveško velikost prsi): nosilci družbene moči s tem druge (manjvredne, pripadnike druge kulture ali družbenega razreda) ponižajo na raven živali.