To ime zelo dobro odraža izbiro pogona in nekatere lastnosti von Pishofovega letala, ki je bilo opremljeno z vodno hlajenim motorjem. Že sama namestitev je bila nenavadna: v slogu avtomobilskih motorjev je bil vgrajen pred pilotski sedež in malo nižje od njega. Rezervoar za gorivo je bil nad zgornjo površino krila, tako da je bilo napajanje motorja težnostno. Hladilnik je bil v samem nosu letala, motor pa je prek podaljšane osi in verižnega prenosa gnal lesen propeler s premerom 2,6 m. Del palične konstrukcije, ki je nosila rep letala, je potekal skozi votlo os propelerja. Povsem avtomobilska je bila tudi sklopka, vgrajena med motor in propeler. Zagon motorja si je konstruktor izposodil pri zemeljskih jeklenih konjičkih: 50 jeklenih konjev v osmih cilindrih ni zbudilo obračanje propelerja, pač pa vrtenje zagonske ročice. Takšen vžig motorja je imel kar nekaj prednosti: ob zagonu propeler nikomur ni mogel odsekati roke ali glave, po vžigu pa se je motor ogreval v prostem teku. Pilot je nato preprosto sedel za krmilo, popustil sklopko in odletel.