"Prijave za deset minuta na carinskom, start u jedanajst." Torej kava odpade. Na carincu si oblačimo nepropustne obleke, naša Luna, jadrnica fastwave 30, s katero dirkamo že zadnje tri sezone, pa se veselo pozibava in čaka na start. Ob naš bok se priveže bivši Pozejdon, zdaj Umag Umago 3. Tukaj je tudi Surukuku, ki je letos zamenjal slovensko državljanstvo za hrvaško, nepogrešljivi Jura Iskra s svojim Ufom in slovenski Nagual. "Zategni jadra!" Startamo dobro, le Surukukuju se pririne med bojo in nas. Ostro v veter, okoli otoka, nazaj mimo marine in potem proti Pesaru. Ko plujemo mimo marine, nas prehitita Nagual in Umago, tudi Ufo malo pobegne. Postavimo se v kurz, za katerega smo se odločili, in zdaj se začne delo. Najprej je treba na bok prinesti rešilni splav, ki tehta kakšnih 50 kilogramov in nam služi kot dodatni član posadke, potem torbe na privetrno stran, pa sidro k jamboru ... Odločimo se za nekoliko bolj južno smer, kar pomeni rahlo bolj v veter kot večina drugih jadrnic, da bomo pozneje na odprtem, kjer so valovi večji, lahko obrnili bolj od vetra in odglisirali do cilja. Surukuku na zavetrni strani je očitno ubral isto taktiko, tako da se nam podobno kot lani obeta bližnje dirkanje od starta do cilja. Ker nimamo instrumentov za hitrost in veter, se zanašamo na ročni vetromer in GPS, vendar nam pomagata le nekje do polovice poti. Potem GPS zaradi motenj neha delovati in se moramo zanesti na Martina, ki hitro na oko s kompasom in uro določi, kje smo. Počasi se nam začne približevati maksi La Fenice in nas kmalu prehiti. "Kaj čmo," si rečemo in se še bolj nagnemo čez ograjico. Surukuku na zavetrini dobro vozi in le s težavo mu bežimo. Veter se po napovedi še krepi in na premcu se Starič, Jure in Roba bojujejo s podivjano genovo, ki jo je treba zamenjati z manjšim flokom. Bum! Ogromen val useka čez palubo in steče Robatu za vrat. To je življenje! In oddrvimo dalje. Zdaj se hitrost že bolj redko spusti pod osem vozlov. Spredaj zagledamo Ufa, ki nam je pobegnil bolj na sever in se mu zdaj hitro približujemo. Ko ga v mraku prehitimo, vidimo, da jadra brez glavnega jadra. Da, fantje so pretiravali. Vetromer kaže 30 vozlov, hitrost 480 vozlov GPS ne dela več, zdaj bo treba navigirati na roke. Na srečo je vidljivost kar dobra, tako da kmalu zagledamo prvo italijansko naftno ploščad, ki nam služi kot oporna točka. V daljavi first 40.7 drvi nekoliko bolj v veter, mi pa se odločimo, da odglisiramo še bolj od vetra in potem ob obali z manj vala nadoknadimo višino. To se nam obrestuje, saj preostale jadrnice pustimo daleč za seboj. Tik pred ciljem že v trdi temi opazimo firstove pozicijske luči, približali smo se mu na petdeset metrov. Prehiter je in ciljno črto prevozi pred nami. Pisk sirene, za stisk rok je še prekmalu, ker nas nosi proti obali, naš motor pa ne vžge. "Start sprej" naredi svoje in odmotoriramo proti vse prej kot čistemu pesarskemu pristanišču. "Dobr smo letel!"