Kajak je lebdeče in hitro rezal dolge valove brez vetra in nikakor se ni hotel ustavljati ob preštevilnih lepih čereh in razjedenih stenah proti zunanjemu morju obrnjene obale otoka Premude. Samo še tale rt, pa se ustavim, sem si že nekajkrat zapovedal, a me kajak kar ni hotel ubogati. Ob rtih ga je vedno znova pograbil hitrejši tok, da sem s pospeškom švignil naprej, na obzorju pa me je že čakal novi rt. Tako je šlo iz zaliva v zaliv, ko sem se le spomnil tudi na druge. Na čolna, ki sta mi sicer sledila, a sta medtem postala le še majhni piki v daljavi. Kako naj zdaj opravičim svoje drvenje? Naj se obrnem nazaj, od koder sem prišel, in jim zaveslam naproti? Ne, to bi bila neumnost, čista izguba energije. Naj jih počakam? Tudi ne bo šlo, saj me je tok nenehno nosil proti obali, ki pa v svoji grobosti ni delovala prav prijazno za kajak.