Že predjamski človek je nosil ogrlico, čeprav mu ni služila za okras, temveč kot amulet, ki ga je varoval pred divjimi zvermi in mu pri lovu prinašal srečo.Keltska mitologija pozna ogrlico sodnika Morana, ki se je stisnila okoli njegovega vratu, če je izrekel krivično sodbo, ali se razširila, če je pravično razsodil. Pomeni tudi dostojanstvo, vojaško ali civilno nagrado, odlikovanje ali navezavo pri sužnjih, jetnikih in živalih. Simbolizira vez med tistim, ki jo nosi, in tistim, ki jo je podaril (ali vsilil). Kot takšna obvezuje in povezuje, večkrat ima tudi erotični pomen. V psihičnem smislu simbolizira poenotenje številnega na eno, težnjo po urejanju. Nasprotno pa razdiranje ogrlice pomeni podiranje reda, razstavljena ogrlica po starih vražah celo prinaša nesrečo. Kot okras in statusni simbol v povezavi z duhovnostjo se pojavi v starem Egiptu. Ponazarja moč in imenitnost in ni zgolj samostojni dodatek, temveč sestavni del oblačila. Izdelovali so jih iz perlic ametista, turkiza, karneola, ogrlice pa so takratne imenitneže spremljale tudi v posmrtno življenje. Najlepši zlati in z dragulji okrašeni primerki ogrlic so bili najdeni v grobnici faraona Tutankamona. Podobno kot Egipčani so se tudi rimski patriciji izdatno krasili z ogrlicami, v upanju, da jim bodo pomagale pridobiti naklonjenost in zaščito boginje Isis.V 15. in 16. stoletju so bile priljubljen moški nakit ogrlice v obliki težkih, masivnih ovratnikov ali široke ovalne, ki se nadenejo čez vrhnja oblačila, v glavnem ogrinjala. Zaradi zapletenih vzorcev je umetelna izdelava takšnih ogrlic zahtevala tudi po več mesecev dela. Najbolj veličastne, s filigransko natančnostjo izdelane ogrlice, ki objemajo ramena in se spuščajo vse do prsi, so nosili člani kraljevih družin, duhovni dostojanstveniki in aristokrati. Podobne široke krožne ovratnice oziroma ogrlice, le da niso narejene iz žlahtnih kovin in dragih kamnov, temveč nanizanih kamnov, miniaturnih školjk, ovijalk in pisanih lesenih kroglic, nosijo še danes Masaji v Afriki kot del tradicionalne noše pri ženskah, moški pa kot obvezen del bojevniške oprave.V sodobni, ganljivi filmski zgodbi Bela Masajka je kot rdeča nit vizualno izpostavljena ogrlica v obliki krožnika, ki v več nizih objema vrat, prsi in se spušča vse do pasu. Da ima lahko ogrlica ne le namen krasiti, temveč tudi spremeniti oziroma deformirati telo zaradi lepotnih idealov v določenih kulturah, dokazuje primer žensk iz nekdanje Burme, ki ponazarja enega največjih absurdov v smislu pohabljanja človeškega telesa. Že deklicam v obdobju rasti natikajo okoli vratu nesnemljive kovinske obroče. Več obročev drug nad drugim, daljši vrat, bliže lepotnemu idealu – žirafastemu vratu. In bliže dobremu zaslužku, saj morajo turisti za dober posnetek te atrakcije seči tudi v žep… Najbolj skrivnostna in usodna zgodba v zgodovini kitenja se je spletla okoli ogrlice, ki je povzročila incident na dvoru kralja Ludvika XVI. Njegova žena Marija Antoaneta je bila namreč vpletena v veliko draguljarsko prevaro. Že Ludvik XV. je leta 1772 pri pariških draguljarjih za svojo ljubico madame du Barry naročil najbolj dragoceno ogrlico tistega časa, ki bo tudi po lepoti zasenčila vse druge. Vrsto let so jo izdelovali, saj je bilo treba najti in vanjo vdelati edinstvene diamante na svetu. Medtem je Ludvik XV. umrl, madame du Barry pa je bila izgnana z dvora. Draguljarji so nato poskušali ogrlico prodati Ludviku XVI. kot darilo Mariji Antoaneti, a jo je ta zavrnila, bojda z besedami, da je pametneje s tem denarjem dopolniti in obnoviti vojaško ladjevje ter opremiti kraljevo vojsko. Spet drugi pisni viri zatrjujejo, da razlog ni bil altruizem, temveč dejstvo, da ni hotela nositi ogrlice, ki je bila narejena za drugo žensko, sploh pa kurtizano. Leta 1785 se je zgodba zapletla in razkrila v povsem drugi luči – kot hudo kaznivo dejanje. Kraljica naj bi s pomočjo svoje dvojnice, ponarejenega podpisa in kardinala, s katerim je ljubimkala, izpeljala lažen odkup ogrlice, ki ga je hotela prikazati kot sebi podtaknjeno spletko. Goljufija je prišla pred sodišče, Marija Antoaneta, ki je vse bolj izgubljala zaupanje, je pri ljudstvu padla v nemilost. Večina zgodovinarjev meni, da je bila prav afera z ogrlico kaplja čez rob in je pripomogla k začetku francoske revolucije.Marijo Antoaneto so leta 1793 obglavili, za ogrlico pa se je izgubila vsaka sled. Verjetno so jo razdrli in prodali po kosih. Po tej zgodbi je bil leta 2001 posnet film Izgubljena moč. In nauk zgodbe: pohlep in prevare vselej prinašajo nesrečo. Srečo pa je diamantna ogrlica prinesla Jonell McLain. Pred kratkim izdana knjiga z naslovom Ogrlica opisuje resnično zgodbo glavne protagonistke, ki se zaljubi v zanjo predrago ogrlico. »Formula za katastrofo« so njen podvig – skupinski nakup s trinajstimi prijateljicami, ki izmenično nosijo ogrlico – skeptično označili znanci. Vendar solastništvo preraste osnovne okvirje in ogrlica postane simbol združevanja ljudi vseh ras in družbenih razredov. Zaradi ideje o nesebičnosti velja za svetovni fenomen, ki v prihodnost prenaša strpnost in sporočilo, da je lahko skupina odprtih ljudi močnejša od posameznika. Zgodba, iz katere bi se lahko učila tudi Marija Antoaneta in morda ne bi bila ob glavo. Pa vendar, na vprašanje, ali se lahko fenomen Jonell McLain ponovi tudi z deset milijonov dolarjev vredno ogrlico – kačo iz diamantov in dvestokaratnih smaragdov –, v draguljarski hiši Cartier izkušeno zmajujejo z glavami… e predjamski človek je nosil ogrlico, čeprav mu ni služila za okras, temveč kot amulet, ki ga je varoval pred divjimi zvermi in mu pri lovu prinašal srečo.