Predavanje Karin Spaink je bilo morda še najmanj akademsko in opremljeno z navedki težke ali sofisticirane teorije, a zato nič manj tehtno, predvsem pa duhovito. Humor je pač najboljši način premagovanja dihotomij, namreč dihotomij med naravo in kulturo, človekom in strojem, dušo in telesom, moškim in žensko idr., za kar je šlo Spainkovi. Ki ima popolnoma prav, ko pravi, da takšna binarna nasprotja oblikujejo zaprte, samoobnavljajoče se sisteme, pri katerih eden predpostavlja ali celo ustvarja drugega. Zato meni, da je večina kiborških teorij neuporabnih, ker ni več mogoče ločiti naravnih in tehnoloških teles. Vsi smo že kiborgi, se pravi, da smo pravzaprav po naravi tehnološki in skozi tehnologijo naravni. To morda zveni kot teoretska teza, toda Karin Spaink jo je znala prepričljivo utemeljiti z vsakdanjimi primeri: Ljudje nosijo očala, kontaktne leče, slušne aparate, naredijo jim obvode in jim vstavijo plastične prekate v nosove, razžrte od koke; tu so še umetni kolki, kovinske srčne zaklopke, plastične arterije, srčni spodbujevalniki, ledvica iz druge roke, silikonske prsi, proteze, ki nadomestijo roko ali nogo... Telesu dodajamo podaljške za sporazumevanje: walkman, mobilni telefon ali pozivnik, brez katerih nikoli ne zapustimo doma. Začasno ali trajno lahko svoje telo prilagodimo bodisi s tehničnimi bodisi z biokemičnimi sredstvi ter tako spremenimo njegov videz, delovanje in obliko: z lasnimi vsadki, anaboličnimi steroidi, liposukcijo; omislimo si drugačno obliko čeljusti ali manjši nos... Ženske lahko nosijo brade, moški si lahko privoščijo ženske prsi. Uravnavamo rojstvo, spočetje, bolezen in smrt.