Stol sem primaknila k mizi in začudena ugotovila, da v živo Grueman ni bil pošast, kakršne sem se spominjala iz študentskih let. Pomislila sem, da je zdaj manjši, čeprav je bilo veliko bolj verjetno, da sem ga v domišljiji povečala v velikana, ki bi se lahko postavil ob predsednike na gori Rushmore. Pred menoj je bil droben, belolas mož, ki so mu leta grdo razbrazdala obraz. Še vedno je nosil metuljčka in brezrokavnik ter kadil pipo, in ko me je pogledal, so bile njegove sive oči ostre kot skalpel. Niso se mi zdele hladne, le ničesar niso razkrivale, tako kot ponavadi tudi ne moje.