Tako kot igra Helena Bonham Carter v Letu bele golobice, igrajo le velike igralke, pa še to le tedaj, ko se znajdejo v idealni vlogi. Helena Bonham Carter nima idealne vloge: lik diabolične fatalke, ujete v inferiorni socialni oklep in za njene ambicije prenizek budžet, je namreč že tak kliše, da ga mora ženska odigrati desetkrat bolje kot Lana Turner v Poštarju (ki zvoni zmeraj dvakrat) ali pa Barbara Stanwyck v Dvojnem zavarovanju, če hoče biti tako dobra kot Kathleen Turner v Telesni strasti. In da bi bila mera polna, vloga pa težja, se Let bele golobice, posnet po klasičnem romanu Henryja Jamesa, dogaja na začetku stoletja, pred invazijo liberalizma, ko ženska svoje želje še ni mogla izražati divje, strastno in odkrito, ampak jo je morala skriti, potlačiti in šifrirati v filigranske, komaj opazne, bežne, tako rekoč infinitezimalne poteze in detajle, mhm, gibe ličnic, oči, obrvi, ust, nosu in trepalnic. Korzet pri tem ni smel niti trzniti. Šur, Helena Bonham Carter zna nositi korzet. In izrazni minimalizem. Navsezadnje, v korzetu se je rodila. L. 1985 je debitirala kot najstniška Lady Jane (angleška kraljica, se razume), se zarolala skozi serijo kostumiad, posnetih po romanih E.M. Forsterja, nekje vmes pa še našla toliko časa, da jo je Mel Hamlet lahko klical Ofelija. Zakaj poje "I can't get no satisfaction" Mick Jagger, ne pa ona, je eden izmed večjih misterijev 20. stoletja.