Začetek devetnajstega stoletja je v svetovni zgodovini zaznamovala romantika in ta se je še kako uveljavila tudi v šahu. Kar naenkrat so vsi pozabili nauke velikega Philidorja, v prvi plan so se znova prebili napadalci. Igralci, ki so stavili zgolj na matne napade, na bleščeče žrtvene kombinacije. Prvemu se je za neuradnega kralja uspelo oklicati pariškemu plemiču Deschapellesu, upokojenemu Napoleonovemu generalu, ki je v velikih bitkah izgubil desnico. Deschapelles je bil pravi salonski maček, vsestranski genij različnih iger. Veljal je za najboljšega v biljardu, vistu in šahu hkrati! Toda šah z njim ni napredoval, Deschapellesova težka, vzvišena narava pa je bila celo šahovska antipropaganda. Mojster je namreč zelo rad podcenjeval ljudi okrog sebe in pod običajnimi pogoji sploh ni želel igrati. Vsem je vsiljeval prednost, in to se mu je naposled maščevalo, ko ga je z neuradnega prestola zabrisal njegov učenec Charles La Bourdonnais, ki je nosil žezlo naslednjih dvajset let.