Za njegovo nizkotnost so krivi vsi, vse, in čisto sprenevedanje bi bilo, ko bi za bedno stanje krivili politiko ali kakšne druge - kakor rečemo - razmere. Svet namreč dela že lep čas hudo napako, ko živi v prepričanju, da se z odpravo komunizma, fašizmov in podobnih zunanjih manifestacij moči, uničijo tudi ideologije. Obrnjeno, samo še več jih je, in - kar je najhuje - na najmočnejše med njimi ven in ven znova pozabljamo. Ena izmed takšnih je zagotovo biologija; nauk o razvoju; produkcija boja za obstanek; iluzija o konkurenci. Osmi marec, ki je bil ustoličen iz čistega, nedolžnega srda, ni danes nič drugega kot slavje umetne raznolikosti med spoloma - na ta dan se samo še poglablja tisto, kar nam že tako ali tako greni življenje. Ko je že kazalo drugače, se je spet utelesila floskula, da so moški drugačni od žensk, iz nje pa izhaja kobajagi temeljen problem. Ko bi ne bilo biologije in njenega samopašja, bi nam bilo veliko lepše. Pokukajte malce v šole, kjer ni treba ne vem koliko rahločutnosti, da ugotovite, kateri predmet je med najbolj priljubljenimi. Tisti, pri katerem se z vso aroganco in brez ugovorov tolerira najhujše nasilje, medčloveški, medspolni spopad - biologija. Vzroki za vojne in pridobitništvo, vzemimo, niso nikak plod moške slabosti, ne, vzrok za to, da se vojne in pridobitništvo pripisujejo moškemu svetu, je v tem, da domala nihče ne dvomi o biologiji, ki vojne in pridobitništvo podpira, resda na tihem, a tudi z vso vztrajnostjo. Kako je sploh mogoče v docela nenaravnem svetu resno jemati biologijo, najbolj umetnega med umetnimi svetovi? Ljudje radi napadajo skonstruiran svet matematike, spuščajo se v neskončne razprave o tem, kako utegnejo religija, etika in »stroga vzgoja« škodovati mlademu umu in ga strpati v ozek kalup, nihče pa se ne sprašuje, kolikšno škodo dela biologija. Pouk biologije je kriv, da ljudje verjamejo, kolikšna in kako usodna je razlika med moškim in ženskim spolom. Biologijo bi bilo treba napasti z vsemi sredstvi, saj skoz svoje krute zglede o tem, kako velikost, barva, oblika in podobne nepomembnosti opredeljujejo razloček med spoloma, iskreno rečeno, onemogoča vsakršno normalno komunikacijo med ljudmi. Zagotovo ste že opazili, opazile, da večina ljudi drugače komunicira z moškimi kakor z ženskami. To je najneznosnejša past, v katero lahko pademo, to je tisti tako imenovani vpliv okolja, spričo katerega razsaja temeljni dvom, ki nanj nihče več ne upa opozoriti: Večina nenehno zatrjuje, da ima večina prav, za večinsko, skupno, nizkotno mnenje pa ni kriva nobena druga veda kot visokostna, najbolj ahumana med njimi - biologija. Biologija je tačas postala osupljivo samoumevna. Medtem ko kaže v vsako verovanje neskončno dvomiti, napasti vsakega boga, še tistega najintimnejšega, osebkovega, kot nedoslednega, to ni v resnici niti pol tako nevarno kakor ignorantska, prevarantska, ohola in napadalna biološka veda. Vplete se v najnežnejša, pubertetna leta, ko bi kazalo dajati ugodne napotke (kako samostojno nadzirati že do konca umeten svet človeških možganov, kako bi bilo treba gojiti duha in se vse življenje vzgajati) in otroke zmede s prikrito pripovedjo o tem, kako je svet krut, kako je treba uničiti sočloveka in - kar je najhuje - kako je treba storiti vse, da bomo drugačni od nasprotnega spola, češ da nam bo tako lepše in bomo preživeli. Biologija je najbolj državotvorna in nečloveška veda, kar jih je - ustvarja povprečnost in skrotovičene karakterje, uničuje vsakršen sporazum, še najbolj pa ljubezni in prijateljska razmerja. Čista laž je, da je zahodni svet pokvarjen spričo ekonomije, zakaj ekonomija je zgolj pomoč pri urejevanju drobnih, vsakdanjih zadev. Res pa je, da danes vse branže, celo ekonomija, bolj ali manj nasedajo biologiji. Kar z ene strani žene h genetiki, z druge pa v politiški kaos, je pravzaprav spretna igra biološke ideologije, tistega, kar je - pod krinko tako imenovane nature - neverjetno nedotakljivo. Biologija je tista, ki nas naposled oropa celo poslednje iluzije, tega, da reči niso minljive, če ljudje sami tako nočemo. Biologija nas skuša prepričati, da ima vse svoj konec, pa čeprav smrt, in le malo nas je še ostalo, ki se temu upiramo, in delamo po svoje, po pameti, nekdaj bi se bilo reklo »v skladu z občečloveško prakso«. Biološki pogled pa je - za razloček od te prakse - kar najbolj nenaraven, veliko manj naraven je od humanističnega, predvsem pa povzroča hude medspolne nesporazume. Prav Osmi marec - podobno kakor Valentinovo, Novo leto in morda še kak ščip - so dnevi, v katerih se ti nesporazumi nasičijo z dodatnimi scenariji, in zelo malo je ostalo ljudi, ki se tem praznikom predajajo iz srca. Večidel pa se tedaj vedno kaj zamišlja; ljudje namreč neskončno igrajo, in ker je skoz igro nemogoče kaj oprijemljivega in višjega dobiti, se jim skoz leta in leta takšnele igre obličja naposled skremžijo do nespoznavne, recimo ji: biološke maske. Mislijo, da se imajo dobro, vsemu skup pravijo celo humor (kako žaljiv izraz za žlahtno podjetje), v resnici pa hudo trpijo in so žrtev »boja za obstanek«. Skrajni stadij njihovega naprezanja za ničemer je mlahava seksualnost, skrita v zunanjo, vulgarno pretvezo, ljudje se popolnoma odmaknejo od občutka medčloveške ljubezni, komunikacija se jim zniči do predvidljivih oblik, dokler ne usahnejo, in to tako moški kakor ženske, skratka, večina. Občutljivejši, občutljivejše med njimi seveda ves ta čas praznujejo, brez težav se veselijo zmage nad biologijo, vsi drugi, druge pa se spakujejo - gojijo heteroseksualno razliko: moški se držijo karseda grdo in so grobi, ženske pa vse zavijejo v lepo zunanjščino in čakajo. Navsezadnje se jim kaže samo še smejati, ko tako nasedajo biologizmom. Govorimo s kom od tako imenovanih moških v pisarnici, še kar normalno komuniciramo, ko pa stopi v pisarnico tako imenovana ženska, se tisti moški mahoma spremeni in se na vse kriplje trudi dokazovat, da je večji frajer od nas. To se nam zazdi komično in odveč, zatorej gremo kam naprej. Stopimo do naslednje pisarnice, kjer sedi tako imenovani moški z nogami na mizi in toči viski tropu tako imenovanih žensk, ki se krog njega prilizuje - godi jim, le kaj jim godi? Vsega se naveličamo, ker je tako presojno, in gremo v lokal na pivo, kjer so zbrane tako imenovane ženske - vsaka s cvetico v roki - sredi njih pa se neki debeluh, tako imenovani moški, pretvarja in ves čas dela na tem, da pokaže, kako drugačen, nasproten je od njih. Kakor one, tudi on ves čas nekaj pričakuje, in kar je najbolj žalostno, tudi v resnici dobi. Prejme tisto malo, dolgočasno. Vsi pa na lepem pozabijo, kako so se še pred tremi tedni prepirali, ko je bilo treba podpisovati pogodbo, po kateri nobena od tistih žensk pet let ne sme zanositi, če hoče ostati v službi. Svet je, če povzamemo, globoko nasedel biologiji, in zna biti, da bo treba res obnoviti Osmi marec. Ne le zato, da pokažemo, kako je manjšini kljub vsemu lepo, tudi za dokaz, da biologija ne počne nič drugega kakor pridiga o času, razdobjih, razvoju, propadu, minljivosti in podobno nepotrebnih rečeh. Najhujša med njimi, izmišljotina o spolni razliki, delitvi dela po spolih in podobno, utegne biti - ne da bi to kdo sploh opazil, katera opazila - celo pogubna. Ljudje so kratko malo pozabili, da jim spolna razlika, sla po moči in oblastiželjnost niso imanentne, pač pa vsajene - nič drugega niso kot sad biologizmov in drugih premalo opaznih ideologij, ki nas spremljajo ves čas.