Razmišljam. V primarni industriji, ko gre za zagotavljanje surovinske baze, se ne ustvarjajo čezmerni dobički; tudi v fazi izdelave polizdelkov ne. Morda v fazi končnih izdelkov. Ta industrija si ustvarja sredstva za normalno reprodukcijo le, če razpolaga z visoko tehnološko opremljenostjo. Če tega nima, ostaja v sferi težkih tržnih razmer, to pa ji ne omogoča čezmernih dobičkov. V tej verigi reprodukcije nam ostane še zadnji del – trženje. Ta sfera ne ustvarja novih vrednosti, stroške trženja pokriva z »maržo«. Sredstva za pokrivanje brezplačnih časopisov je torej mogoče pridobiti le iz »marž«. Dovolj sredstev za oblikovanje marže pa se lahko pridobi le z dvigom cen, dvig cen kasneje vpliva na povečanje inflacije, ta pa v končni fazi zmanjša kupno moč najbolj ogroženega prebivalstva. Ljudje namreč v okviru svojih denarnih zmožnosti nimajo denarnih virov rezerve v tem, da bi se odpovedali manj pomembnim zahtevam, temveč povečana inflacija nemudoma vpliva na poslabšanje njihovih prehranjevalnih možnosti, posledično pa tudi na zdravje. Končali smo ciklus proizvodnih odnosov. Glavno negativno breme teh odnosov nosijo ljudje z najnižjimi dohodki, vendar pa uspešnih dohodkov brez teh ljudi ni mogoče ustvarjati. Vprašanje je, ali družina z minimalnimi dohodki lahko preživi brez brezplačnih časopisov. Lahko. Vendar je naš ekonomski sistem tako urejen, da mora upokojenec z minimalno pokojnino v povprečju 50 evrov plačati od svoje minimalne pokojnine 8 odstotkov za brezplačni časopis, upokojenec s povprečno pokojnino 350 evrov pa plača od svoje pokojnine le 1,14 odstotka. Novinar s približno povprečno plačo 1.500 evrov plača za tak časopis le 0,27 71