Promocije vsekakor. Prodaja konj pa je dostikrat sporna tema. Čreda je ta trenutek razmeroma močna. V zadnjih letih nam je uspelo povečati matično čredo, tako da zagotavlja normalno reprodukcijo, s tem da imamo nekaj rodov ogroženih. Dolgoročno to ne pomeni težave, ker lahko čredo okrepimo s konji iz drugih kobilarn. Sodelovanje s kobilarnami poteka dobro. Dejstvo pa je, da je lipicanec zelo majhna populacija. Če gledamo po svetovnem merilu, gre za ogroženo pasmo. Registriranih plemenskih živali je približno 3500. Kobilarna Lipica ni največja, so pa vse kobilarne nekje v istem rangu. Smo nekje tam, kjer sta avstrijska kobilarna Piber in madžarska Srilvosvarad, ki ima ta trenutek več kot 70 plemenskih kobil. Z zagotovljeno reprodukcijo nam je omogočeno tudi pojavljanje na trgu. V zadnjem letu smo število živali povečevali, tako da je kobilarna prodajala razmeroma malo. Zdaj bomo prešli v fazo, ko bomo lahko ob normalni reprodukciji prodajali tudi kakovosten plemenski material in kakovostne delovne konje. Pojavili se bomo na trgu. Ta trenutek je interes za lipicance razmeroma velik, kupujejo jih tudi posamezniki, v tujini dosegajo razmeroma visoke cene, ne vrhunskih, vendar zadovoljive. Je pa treba v tem kontekstu v prihodnje veliko narediti. Tega ne more narediti sama Kobilarna Lipica, verjetno bomo morali na ravni celotne evropske reje najti skupne projekte, s katerimi bomo lipicanca popularizirali kot pasmo, ki ni primerna samo za dunajsko ali lipiško visoko jahalno šolo ali pa samo za vprege, ampak je pasma, primerna za vse konjeniške dejavnosti. Tu nas čaka še precej dela.