je bila, da bi ustanovil od države popolnoma neodvisen obrat, ki bi ljubiteljem tako strokovnih kakor leposlovnih del omogočil zmanjšanje izdatkov za izbrano čtivo. Zato že od vsega začetka knjige, sicer darovane, zaračunavajo po kilogramu, kupec zanje odšteje le simbolično odškodnino oziroma prispevek za prostorske stroške. Nekaj knjig tudi prodajajo, saj so jih izdali sami: Prvi slovenski pesniški priročnik, Felicijanovo Slovenstvo in prva ustava ZDA, Zgodovina Norika in Furlanije Martina Baucerja in Müllnerjevo Emono. Nedobičkonosna usmerjenost je hkrati korak k uresničitvi enega od prvotno zastavljenih ciljev, da bi knjige zaščitili pred uničevanjem. Ob tem se povsem spontano ponudi možnost za rešitev drugega negativnega pojava v slovenskem prostoru, ki se kaže kot upad zanimanja za branje; še posebno med mlajšo generacijo. Ker obisk Bukvarne govori o nasprotnem, je Miran Knez z doseženim zadovoljen in poudarja, da navdušenje nad knjigami v primerjavi z drugimi narodi v zadnjih letih ni izraziteje presahnilo.