Dejstvo, da so pokojnike iz srede 5. stoletja še sem in tja (a ne več vedno, za Ptuj Ciglenečki 1993) v večjih mestih pokopali na krajih, kjer je bilo grobišče od nekdaj, nam pa mora služiti kot dokaz, da izročilo mestnega prostora kljub verjetnim velikim rušenjem ni usahnilo naenkrat. Zgodovinarji nam tako tudi razlagajo zadnjo omembo Poetovione. Dolgo so razlagali besedilo bizantinskega pisca Priska iz Trakije, ki se je l. 449 sam udeležil rimskega odposlanstva na Atilov dvor, kot da je dux Orestes, po materi ded zadnjega zahodnorimskega cesarja Romula, bival v Poetovioni in da je bila torej tudi Romulova mati tam doma. Zdaj vemo bolje. Po novem prevodu grškega besedila bi se stavek glasil: "Krenili so na pot svoje misije (komes Romul, guverner Norika Promut, general Roman, Konstancij, predvideni tajnik za Atilo, in Tatul, oče Oresta, moža Romulove hčere - Romul in Tatul sta bila torej deda poslednjega zahodnorimskega cesarja) iz noriškega mesta Patavione, da bi omečili Atilo." (Šašel Kos 1994). Vendar tudi to pomeni, da je bilo mesto, kakor koli že ranjeno in poškodovano - in takega nam kaže velik upad števila najdb - vendarle spoznaven kažipot za premike po kontinentu. Tudi v Emoni - Ljubljani kaže glavič s stenskega stebra, najden v Gradišču (tudi Plesničar Gec v Bregant in sod. 1996) stilne posebnosti 6. stoletja. Tak člen pa ni novec, ki ga človek kjerkoli izgubi iz žepa, ni slučajno izgubljen nakitni kos, tak člen je bil vzidan v stavbi, ki jo je zgradila in uporabljala večja skupnost ...