so dobili šele pozneje. Rokavi so bili v ramenih vedno široki, da jih niso ovirali pri gibanju, spodnji del pa je bil oprijet. Hlače so bile čez zadnjico oprijete, hlačnice pa v mečih nabrane, pod koleni ali nad njimi pa zelo tesne – če so se zožile nad koleni, so varovale kolena. Nabrani deli rokavov in hlačnic so bili v nekaterih obdobjih okrašeni z barvnimi trakovi, po katerih je poveljnik garde ločil eno skupino vojakov od druge. Običajno so nosili dokolenke. Za zaščito pred dežjem so nosili pelerine brez rokavov, ki so bile na straneh odprte. Takrat so bile črne, danes so modre. Barve so, tako kot na zastavi, simbolizirale družini Rovere in Medici – v času Julija II. sta prevladovali rumena in modra, v času Lea X. so jima dodali še rdečo. Na glavi so vedno nosili pokrivalo, včasih s široki krajci, včasih v obliki turbana iz usnja, včasih kovinske čelade. A karkoli so že nosili, pokrivalo je skoraj vedno krasilo barvito perje fazanov ali čapelj. Kovinsko čelado je kmalu zamenjala čelada brez naličnika, ki jo gardisti ob posebnih priložnostih, kot je zaprisega rekrutov, nosijo še danes. Uniforma gardistov je pod vplivom francoske vojske postala bolj udobna, svojo bolj ali manj dokončno podobo pa je dobila pod vplivom poveljnika garde Julsa Reponda, ki je vplival tudi na obliko zastave. Potem ko je preštudiral Rafaelove freske, je namesto različnih pokrival vpeljal preproste baretke. Zaradi njega danes gardisti nosijo bel ovratnik, bele rokavice in svetlo sivo metalno čelado z nojevim perjem, a le ob posebnih priložnostih, ko nosijo celotno uniformo. Nojevo perje je barvno, a ne zaradi estetskih užitkov, saj je po barvi perja mogoče razbrati čin moža – bela za poveljnika in narednika, vijoličasta za poročnika, rdeča za vojake in rumeno-črna na črni čeladi za bobnarje. K popolni opremi spadajo tudi helebarde, oklep ter usnjen pas z zaponko in oznako GSP, Guardia Svizzera Pontificia. In kakšna je vsakdanja uniforma? Na srečo gardistov veliko bolj preprosta in v celoti modra. Uniforme gardistov so sila slikovite, a tudi zavajajoče, saj prav zaradi njih številni ljudje mislijo, da so gardisti v Vatikanu le za okras, pozabijo pa, da so visoko usposobljeni osebni varnostniki z bogato zgodovino.