Nedostopen, čustveno hladen oče ob odsotnosti matere, ki je postala stalnica irske literature 20. stoletja, je v Jordanovem romanu potenciran v tišino. V neizrečene besede, ki si jih oba tako želita slišati in izreči, pa jima to ni mogoče, in molk ohranjata kot neko obredno tišino, ki jo oba najbolj čutita med nočnim ribolovom z nitkami. Njuna komunikacija poteka prek glasov morja in klavirske glasbe. Prav tako kot je Jordan občutljivo temo zamolčevanja irske državljanske vojne prenesel na osebno raven neizrečenih besed glavnih protagonistov, je tudi vprašanje izdaje in krivde postavil ne na zgodovinski, ampak povsem eksistencialni, osebni vidik. Izdaja se je začela že z očetom, Donal pa izda člane svojega republikanskega gibanja, da se lahko reši iz španskega ujetništva. Svojo izdajo čuti kot neizogibno dejanje, ki v času vsesplošnih izdaj nima osebno zaznamujoče teže.