Na prvi pogled je videti, kakor da ta čas hkrati potekata dva procesa, ki med seboj nista povezana. Na eni strani državljanke in državljani na podlagi “osebnih potez”, ki so brez pomena za univerzalnost zakona, vzpostavljajo razna posebna občestva, na primer alternativne kulturne druščine, in uganjajo posebne prakse, na primer alternativne kulturne prakse. Na drugi strani politična družba za obči blagor vpeljuje splošno veljavne predpise, ki urejajo zadeve splošnega pomena, denimo, zdravstvo, nočni mir ipd. Kdaj pa kdaj kakor po naključju ti splošni predpisi zadenejo ob tiste posebne druščine in njihove prakse - vendar ne na področju njihovih splošnih pravic do združevanja in svobodnega prakticiranja, temveč tako rekoč pri stranskih učinkih teh pravic. Le izjemoma cenzura nad “stranskim učinkom” zajame celoto posebne prakse (kakor če policija nasilno zaustavi kulturno prireditev) ali udari po celotni skupini (kakor tedaj, ko so ob prvi paniki zaradi aidsa gaye poskušali razglasiti za “rizično skupino”) - in tedaj postane očitno, da nekaj škriplje.