Velikokrat so jezne besede slišali mestni stražmojstri kar na svoj račun. Devetega julija 1901 je stražnik opozoril čevljarskega pomočnika Ivana Berganta, da ne sme hoditi po železniških tirih, ta pa mu je odvrnil: »Ali si prišel iz Vipave ljudi sekirat, ti prokleti delavec, saj si delavec, kakor jaz, ti prokleti pes!« Nespoštovanje policijske avtoritete je bil pogost greh, ki so ga užaljeni možje postave natančno zapisali v svoja poročila. Na primer: »Anton Kramar, delavec, psoval je ob 11. uri na centralni stražnici brez vsakega povoda s sledečimi besedami: 'prokleti kmetje, prokleti postopači, ker niste mogli drugega dinsta dobiti prišli ste k policiji'. Ko je bil opozorjen, naj bode tiho, začel je še bolj kričati: 'Prokleti osel, le udari me, ako si me upaš.' Slednjič se je še izrazil: 'Prokleti psi cesarski, saj bodemo še skupaj prišli.'« Največkrat so jih slišali v času veselih nočnih ur, ko so srečevali samo opogumljene meščane. Ko je 28. oktobra 1901 vesela družba »ponoči v Komenskega ulicah skozi petje zelo nočni mir kalila« , je čez cesto zagledala vrlega mestnega stražnika: »Ko so opazili podpisanega, so vpili: glejte ga, se že plazi za zidom, ter dalje še zapeli pesem Kaj nam pa morejo itd.«