Glasba je v zraku. Če ni zraka, tudi glasbe ni. Nekatera glasbila je mogoče najti v naravi (kos lesa, kovine), večino glasbil ali inštrumentov pa je (bilo) treba izdelati. Obstajajo poceni glasbila, pa tudi takšna, ki stanejo celo premoženje. Narava je poskrbela, da ima domala vsak človek svoje lastno glasbilo, svoj glas. Ko govorimo izražamo svoja občutja, svoje želje, svojo voljo in splošno sposobnost komuniciranja z glasom. Govor ne obsega tonov in zvenov. Govor je posebne vrste šum, in ta ima svoj približno določen obseg. Govorimo v približnem obsegu intervala kvinte. Razlika med moškimi in ženskimi glasovi je približno oktavna. Kadar pojemo, proizvajamo zvene, ki so sestavljeni iz kopice tonov. Pevski glasovi so: otroški, ženski in moški. Ženski glasovi so visoki, srednji in nizki. Uporabljamo udomačene tuje izraze: za visoki glas = sopran, za srednji glas = mezzosopran, za nizki glas = alt. Moški glasovi so (tako kot ženski): visoki, srednji in nizki. Za visoki moški glas uporabljamo udomačene tuje izraze: visoki glas = tenor, srednji moški glas = bariton, nizki glas = bas. Glasbila so naprave, s katerimi proizvajamo tone, zvene, včasih tudi šume in poke. Glasbila razvrščamo (glede na način proizvajanja tona) v več skupin. Obstaja več načinov razvrščanja. Razpredelnica prikazuje najbolj pogostna glasbila, ki jih zapisujemo, kadar gre za zapis glasbe za največjo skupino glasbenikov – za orkester. Obsegi, ki skupaj obravnavajo tone in zvene do sedem in še malo več oktav, so razvrščeni v tabeli, ki označuje tudi mene tone obsega (zgoraj in spodaj = najvišje in najnižje tone, zvene). Pevski glasovi