redka, vendar je čisti užitek biti v družbi nekoga, ki izžareva ta arhetip. Sir George Trevelyan, ki so ga poimenovali »oče novodobnega gibanja« v Angliji, je bil takšna oseba. George, ki se je izobraževal po izročilih Starega sveta v Cambridgeu, je bil zgled viktorijanskega gentlemana - ekscentričen, nizkega glasu in očarljivo teatralen. Čeprav je njegov oče od njega pričakoval, da bo sledil družinski tradiciji in se posvetil akademski karieri, je Georgea že kmalu prevzelo vroče zanimanje za duhovnost in alternativno zdravljenje. Vse njegovo življenje je bilo mitsko potovanje, na katerem je raziskoval naravo človeške zavesti. Hote je prebival na dveh področjih, telesnem in duhovnem. Pripovedoval je, da se pomenkuje z duhovi narave in vetra, z vrtnimi škrati in angeli in si prizadeval, da bi bil takšen dvogovor med območji videti natančno takšen, kot bi moral biti - naraven. Čeprav sem sama največkrat dvomeče zadržana do ljudi, ki trdijo podobne reči, sem Georgeu Trevelyanu verjela, in sicer zaradi njegovega stvarnega pristopa, nesebičnosti in nedolžnosti - nikoli ni od drugih terjal, naj pritrdijo opisom njegovega sveta. Sira Georgea sem srečala na silvestrski večer leta 1982 v findhornski skupnosti na Škotskem, ko jih je imel nekaj čez sedemdeset. Pozneje sva v osemdesetih letih skupaj priredila več delavnic na različnih koncih Anglije, in vsaka je bila pustolovski pohod v njegovo izmenično stvarnost. Nekoč me je odpeljal na kraj, o katerem je menil, da je legendarni dom Camelota in Avalona ter govoril o vitezih Okrogle mize, kakor da so njegovi osebni znanci - takrat sem ga že tako dobro poznala, da bi bila temu pripravljena verjeti. Najbolj nepozaben prizor, v katerem je vzel vajeti v roke Georgeov Čarobni otrok, pa se je zgodil leta 1986 na delavnici, ki sva jo pripravila v neki klasični angleški graščini. Ko sva predavala skupini ljudi, je George nenadoma obmolknil in se osredotočil na zadnji konec sobe. Za hip sem oklevala in ga nato, ker sem vedela, da nam bo nemara odprl oči za pošteno presenečenje, vprašala: »Kaj pa si ogleduješ?« »Glej no,« je odvrnil, »pravkar se nam je sklenil pridružiti bog Pan.« Pri priči so se vsi obrnili proti zadnjemu koncu sobe, vendar so tam videli samo zid in nobenega grškega boga gozdov, pol človek pol kozla, z razklanimi kopiti in rožičkoma na glavi. »Kaj pa hoče?« sem vprašala Georgea. »Rad bi se samo pridružil zabavi.« »Prav, potem pa mu povej, da je dobrodošel in lahko ostane pri nas, dokler hoče,« sem dejala. George se je razigrano zasmejal in se povrnil k predavanju. Jaz pa sem še naprej pogledovala proti