Ta je povedal, da ga zmeraj preseneča, ko mu pripisujejo zgodovinsko vlogo, saj si je prizadeval prav za nasprotno in bil na začetku pesniške poti označen za barbara. Svoje poezije ni nikoli razumel kot "slovenske", saj je sprejemal vplive iz različnih kultur; res pa je, da se tudi kljub dolgoletnemu življenju v tujini ne bi nikoli odrekel materinščini - redki poskusi pisanja v tujem jeziku so se mu vedno izjalovili. Pesništvu se je predal zaradi srečanja s poezijo Daneta Zajca, z njegovim pretresljivim eksistencializmom, in zato ga ima za svojega pesniškega očeta. Seveda se je moral kot dostojni sin očetu upreti, kar je povzročilo prelom v našem pesništvu 60. let.