Leto 1948. Proizvodnjo severozahodnega dela nemške težke industrije in razdeljevanje njenih proizvodov ureja mednarodna "Uprava za Porurje" (v katero bi se silno radi vključili tudi Rusi). Zvezna republika je tudi sama članica te institucije, ki naj bi nadzirala še zmerom nevarno nemško industrijo. Leto 1949. "Okupacijski statut" omeji pristojnosti zmagovalcev. Leto 1950. Korejska vojna prinese ne samo opazen zamah nemškemu gospodarstvu, temveč tudi opazno priložnost nemški politiki. Mar ni tudi Nemčija razdeljena kakor Koreja? Kaj če se tudi nemški komunisti lotijo česa podobnega kakor korejski? Ali ne bi morala tudi Nemčija sama prispevati k temu, da se odvrne takšna nevarnost? Konrad Adenauer ponudi zaveznikom nemške pomožne čete za obrambo Evrope. O tem se dolgo pogajajo. Radi bi sprejeli nemško pomoč, toda še vedno jih je veliko, ki se boje Nemcev, najkočljiveje pa je, da so se še pred petimi leti zaklinjali, da bo Nemčija za vselej demilitarizirana. V sami deželi se uveljavi močna opozicija proti ustanovitvi armade. Ljudje se spominjajo politične vloge, ki jo je igrala "obramba rajha", spominjajo se grozot pretekle vojne, ki so komaj pet, šest let za njimi, spominjajo se tudi obsodb, ki so jih izrekli zavezniki v Nürnbergu nemškim generalom, spominjajo se vseh ruševin, obupa in stradanja. Zdaj pa že spet? Armada, ki bo uperjena naravnost proti drugemu delu Nemčije, proti "coni", proti "NDR", kjer tako imenovana "ljudska milica" že zdaj sumljivo spominja na armado?... Socialdemokrati sodelujejo z opozicijo, ne da bi se povsem identificirali z njo. Obvladuje jih misel, ki je podobna obsedenosti: da jim le ne bi spet, kakor leta 1918, očitali, da hočejo izdati domovino, da jim obramba domovine ne pomeni ničesar. Odtod njihovo vztrajanje, da je ponovna združitev Nemčije prvenstvena naloga, ki presega vse ostale, odtod njihovo zaklinjanje, da nihče in nikoli ne sme priznati vzhodnih meja, odtod njihovo grmenje proti zahodnim silam. Odtod zdaj tudi njihova drža proti problemu ponovne oborožitve: nemški vojaški prispevek da, vendar šele potem, ko bo Nemčija politično in vojaško popolnoma enakopravna, šele potem, ko bodo zavezniki izdelali "globinsko strategijo", ki bo prenesla morebiten spopad na stara poljska ozemlja. Vsaj zadnja od teh zahtev je izrazito nepraktična; ustreza pojmu "rajha", kateremu se Schumacher ni nikoli odrekel, ne pa pojmoma "Zvezna republika" in " Zahod", na katera misli Adenauer. Ta se zaveda svoje parlamentarne večine. Kar naj se šopirijo tile bolni demagogi, on pa medtem prede svojo mrežo med Bonnom, Parizom in Washingtonom.