»Tri želje imam,« odgovori mladenič. »Eno danes in drugi dve čez leto dni. Moja prva želja je, da mi podarite hrano in pijačo za prihodnje leto.« »Je to vse?« »To zadošča.« »Tega ne bi nikdar odrekel ne prijatelju, ne sovražniku,« reče Artur. »Kako se imenuješ?« »Ne morem vam povedati,« odvrne mladi moški. »Ne moreš ali nočeš?« poizve Artur. »Čudno bi bilo, če moški ne bi poznal lastnega imena.« Zdaj se kralj obrne k svojemu bratu in dvornemu oskrbniku, siru Kayu, in mu naroči, naj poskrbi, da bodo mladeniča dobro hranili. »Ravnaj z njim, kakor da bi bil vitezov sin.« »Prav zares ne!« odreže Kay. »Nisem človek, ki bi tratil denar. Vitezov sin bi moral zaprositi za oklep in bojnega konja.« »Slišal si, kaj sem rekel,« pribije Artur. »Nima imena?« reče Kay. »Prav, mu ga bom pa jaz nadel. Leporoki!« »Nehaj,« reče Artur. »Leporoki,« ponovi Kay. »Potem ko bo v kuhinji odslužil svoj vsakdanji živež, pa nič več. Vsak dan lahko dobi skledo mastne mesne juhe, in čez leto dni bo debel kot merjasec.« Ob tem začnejo sir Lancelot in več drugih vitezov ugovarjati. »Nemarna govorica!« »Pusti ga.«