Spet je bilo domače – na prostem. Spet so se po domače oglašali glasovi grl, harmonike in citer. In prav tako domače je dišal kostanj, ki so ga postregli vsem, ki so nastopali, in še vsem nam, zbranim pod taborsko lipo. Nastopila so dekleta in nam zapela, citrarki sta zabrenkali, otroci so podeklamirali kako svojo in kako že »preverjeno«; v belokranjsko narodno nošo so se odeli hotenjski folkloristi in nam celo zapeli v njim tujem narečju. Vse to pod taborsko lipo, kjer je bilo predvsem važno, da smo vsi skupaj našli prijeten izgovor za nedeljski popoldan in se prepustili najprej čustvenemu, nato pa še »pravemu« klepetu. Tam sem srečal koga, ki ga morda nisem videl že od »lanske lipe«, in veselil sem se, ker sem slišal spet kaj novega. Pa me je zapekla vest, ki sem jo izvedel od nekoga, ki se trudi pripraviti ta koncert pod domačo lipo na Taboru v Gornjem Logatcu, češ da se morda letos tu srečujemo zadnjič. »Kaj? Se vam več ne ljubi?« sem se začudil. »Kje pa,« je bil odgovor, »takšna birokracija, dovoljenja, pečati in hoja od vrat do vrat, da nas je vse minilo.« In sem se zamislil. Po domače očitno nikjer več ne gre. Domačinke so nam spekle domače dobrote, o domačih kostanjih sem že povedal, po domače smo se oblekli in posedli, tudi spili smo kako sicer manj domačo kapljico, a smo se ves čas počutili doma. Ne »kot doma« - doma! Za »kot doma« je, tako se zdi, treba ustreči raznim predpisom, pridobiti soglasja, morda celo postaviti dežurnega gasilca ali pa celo policista, urediti parkirišče, ga zavarovati, pobrati parkirnino, narediti usmerjevalne table, kje se bo odvijal dogodek, določiti odgovorno osebo... in tako naprej morda veselo v birokratsko zadovoljstvo sedanje in najbrž tudi nove županske »domačnosti«. Oh, a saj župan ni nič kriv. Prepričan sem, da si on pa res ni tega izmislil. Celo sam je prišel in zapel »Lipa zelenela je« kot pesem, ki jo vedno na tej prireditvi zapojemo vsi, ki pa je mnogi, na žalost, ne znajo več ali pa so se je morebiti bali zapeti na glas, morda zaradi verza: »...zdaj pa nam je, revica, čisto ovenela...« Je ovenel tudi občutek, kadar hočemo pripraviti nekaj, kar nima snemalne knjige, zaporedja, napovedi nastopanja in prijave dogodka? Fantje, še kaj radi vasujete? Podoknica še kdaj zazveni? Bog ne daj, da bi bilo še za to treba uradnega dovoljenja – ne od oblasti ne od očeta! KRAS