Let je bil kratek. Takoj po štartu sem potonila v pravični sen zmagovalke. Popotovala sem daleč nazaj, v deželo bajk ranega otroštva, s toplo materino dlanjo v dlani, spravljena v varni kapsuli, ko me je stisnilo, da se tla pod mojimi nogami odpirajo. Kot žrelo bombnika, ki se bo znebil tovora smrti. Žica v glavi je vlekla, uhlji so neznosno skeleli. Morala bi že pasti, srh se je razpustil v osuplost, sedela sem na šipi iz neprebojnega stekla. Iz globine so me pozdravljale bele vlečke na indigo modrih plečih oceanskih valov. Leteli smo vzdolž atlantske obale, z nosom na lini sem med rozastimi kumulusi Amerike uživala teksturo zemlje deset kilometrov pod mano. Med spuščanjem sem neučakano stegovala vrat, da bi uzrla obrise mesta vseh mest, a pilot je krožil tako bedasto, da nisem bila deležna tega veselja. Stonogi tok potnikov me je posrkal skozi brezdušne letališke kaverne. Carinica je prekontrolirala potni list - kompjuter je pisknil - ter me mehanično izločila iz vrste. Napadla me je z rojem sitnih vprašanj. V obrambo sem mahala s pismom, v katerem je stalo, da sem prišla poslovno za dva meseca.