Za večino opazovalcev je bila še pomembnejša druga Bubisova kariera, njegova vloga vodilnega glasu nemške judovske skupnosti, ki jo je prevzel leta 1992 po smrti Heinza Galinskega, prav tistega judovskega voditelja, ki so mu neonacisti grob pognali v zrak, zato si je njegov naslednik Bubis izvolil pogreb v Izraelu. Za Nemce, ki jih skrivaj neznosno skeli bolečina njihove preteklosti, je bil Ignatz Bubis najprej kot obliž na odprto rano. S svojim optimizmom, podjetniško usmerjenostjo v prihodnost in vero v sobivanje žrtev s svojimi skesanimi krvniki je predsednik Osrednjega sveta Judov v Nemčiji presenečenemu svetu dokazoval, da je Nemčija ena redkih držav na svetu, kjer z Judi še posebej lepo ravnajo. Predsednik Johannes Rau, ki se je z notranjim ministrom Ottom Schilyjem udeležil pogreba v Jeruzalemu, je o njem dejal: Bolj kot drugi si je prizadeval, da sence preteklosti ne bi postale breme prihodnosti. Kancler Gerhard Schröder in drugi so izrazili priznanje pokojnikovim neumornim prizadevanjem za nemško spravo kljub tragediji, ki so jo njegovi družini prinesli nacisti. Bubisu, ki se je rodil v zdaj poljskem Wroclawu, nekoč nemškem mestu, so nacisti umorili očeta, brata in vrsto drugih sorodnikov, pa se je kljub temu vrnil v Nemčijo in obdržal nemško državljanstvo.