Dež. Ja za plavanje ni tako slabo ostali pa bolj preklinjamo ko teče po palubi in škropi vse povsod. Čik in kavica, hrenovka in sok. Jutranja posadka odrine, ladja gre za njimi uro kasneje. Vem da bo spet sranje s SAT anteno, če je tako vreme že itak skoraj da ne more delat. Grem do antene. Seveda. Vse je down. Vsi sprašujejo kaj je z netom, povem da nimam kaj narediti. Zdaj že vsi k meni hodijo, še malo pa bom propeler menjal na ladji ali popravljal generator. Še najmanj se pravzaprav ukvarjam s svojim delom, slike in video, to je za pol ure na dan. Ampak tudi to je treba doživeti, potem se začneš zavedati da si daaaaaaleč od ostalega sveta, da nas je net zbližal ampak samo virtualno. Včeraj sem si pogledal na 24 ur video novice in vreme. Brrr. Tu je sicer precej enolično ampak da bi gledal poslance ali pa Big Brotherja, ne hvala, tudi sneg kar imejte, grem raje na breg na pivo ali dva in slikam lokalne obraze. Danes prihaja pomlad, tu se nič ne pozna, tudi gum ne menjajo. Dež pada neusmiljeno. Ni kaj dodati. Že dve uri zliva kot bi odprl tuš, k sreči se malce osveži zrak ampak vlaga je seveda 100%. Po telesu se ti vse lepi, majica čez dan dva smrdi ko hudič. Še najbolje je stopiti oblečen pod dež, se oprati s cunjami vred in najti kakšno suho obleko dokler se cunje pač ne posušijo. Počasi že odštevamo dneve, to se zgodi prej ali slej, zadnje dva tedna si včasih želiš da bi šle ure naprej dvakrat hitreje. Ostalo je že utečeno, samo kakšni problemi me zmotijo. Ni jih treba iskat, sami nastanejo. Če odpove kotliček za Wc, ni vode za tuš, klima ne dela, generator crkne – zamahneš pač z roko in si rečeš »ja doma bi bilo vse rešeno v 5 minutah«. Tu je pa seveda druga zgodba. K sreči sem šel kar nekajkrat jadrat po Jadranu tako da sem navajen da ima hudič mlade skratka potrpeti je treba pa gre. Vidim ostale, nekateri so že precej živčni, midva veterana z Valterjem se ne pustiva zmesti pa tudi če je treba ležat celo popoldne. No točno to tudi naredim, pogledam spet en film iz moje magične zbirke, vmes naliva kot v avtopralnici. Pristanemo v mestu,najprej ob nekem bregu potem gremo v pristanišče. Zavežejo ladjo, ostali bomo preko noči. To je znak za našo standarno večerno posadko da se po večerji odpravimo na potep. Če ne drugega, sprehod ne more škodit zato se odpravim najprej sam po mestu. Trgovinice so odprte, prodajalke z zanimanjem opazujejo bradatega evropejca v majici z dolgimi rokavi in dolgih hačah od trenerke. No, že vem zakaj sem tako oblečen, zvečer je to edina rešitev. Vmes se spet usuje dež, malo shladi zrak, vedrim v bifeju z TV ki seveda vrti glazbene video spote. Pivo je pivo, samo da je hladno. Dež poneha, grem nazaj na ladjo, srečam Matejo ki je nekaj kupovala. Nisem lačen, malo riža in kos svinjine z žara je že skoraj preveč. Spet pada, vse komunikacije pocrknejo, tudi BGAN ne gre skozi svinčene oblake ki so nad nami. Posedamo na palubi, urejam slike. Pokličejo iz Ria, satelit bi moral delati ampak so ugotovili da imamo samo polovično oddajno moč. Bom poskusil, trudm se vendar je za povrh še oblačno in na koncu obupam. Pride 9 ura, to bo za večerni sprehod v life. Prvi šok. Vsi lokali kar jih srečamo ob poti imajo na TV nogomet. Že vidim, danes ne bo kaj prida ženske družbe na razpolago, brazilcem je nogomet svet. Vsi bolščijo v TV in neutrudno komentirajo tekmo Flamingo : Paranana ki je na sporedu – 20 lokalov, povsod isto. Mladenke vedo da danes ne bo drugega in jih ni niti za vzorec. Vseeno si najdemo streho, spet začne dež. Pivo kot pivo, meni je vseeno samo da je hladno. Vendar danes smo dobili eno čudno sorto, tudi mrzlo ni užitno. Ne vem ali gre za slovenski prefinjeni zeleno rdeči okus ali pa je bila steklenica ki sem jo dobil pokvarjena. Če pibi zavrne še enega mora biti ali kriza ali pa res zanič. Mencam tam, Mike in Matt ter Criss se mi pridružijo na poti do pomola, dež je ponehal. Čuvaj na vhodu v pristanišče nas brez besed spusti skozi vrata, do domačinov je bolj strog. Splezam preko barke za prevoz živine (da, obstajajo kar velike ladje ki so samo za transport krav) do naše in pomaham ostalim ki sedijo na bregu. Ne da se mi več, postelja vleče. Samo prekleta klima bi lahko delala, vroče je ko v savni zunaj pa miljon golazni pred lučjo, ne upam pustiti vrat odprtih. Poskusim zaspati. Preznojena blazina kaže da bo danes bolj ubogo spanje. Za to so včasih boljši nočni izleti da sem potem čim manj časa v kajuti in že nekako zaspim. Danes pa ne gre in ne gre. Ob 3 se spakiram na palubo, bolje v temi na dveh stolih malo razmišljati kot pa na postelji trpeti neznosno soparo. Noč pač mine, mislim da sem spal ravno kakšno uro. Ostali so iz podobnih razlogov ostali na bregu do 3, lokali nimajo urnika, dokler kdo plača je pač odprto.