Bodimo pošteni. Bangladeš je nižinska in pretežno kmetijska država z izrazitim monsunskim podnebjem in kot taka, razen redkih izjem, povprečnemu turistu nima veliko ponuditi. Tam boste zaman iskali zgodovinske kraje, arhitekturne mojstrovine, plaže z razglednic in poglede na gore, ki jemljejo dih. V Bangladeš boste prišli zaradi gostoljubne, prijazne in nepokvarjene bengalske duše. Morda zveni malo cinično, a vendar je lahko lepo tudi med kozjimi iztrebki, po greznici zaudarjajočih kanalih in neznosni sopari monsuna. Na kaj pravzaprav mislim, bodo vedeli predvsem tisti, ki so se v svoji popotniški karieri že klatili po Indiji. Prihod v Bangladeš iz Indije (od tod pride večina popotnikov, pa tudi drugih obiskovalcev države) je pravi balzam za telo in dušo. Vsa vsiljivost indijskih mešetarjev izgine takoj za mejo, nič več ni osladnega prilizovanja, nadlegovanja z nemogočimi vprašanji vrste "od kod prihajaš" ali "kako ti je ime", odpadejo vsa mučna barantanja z vozniki rikš, konec je hindujskega "gostoljubja", kjer gost ponavadi potegne kratko. V Bangladešu smo v poštenem muslimanskem svetu, kjer biti gost nekaj velja, kjer tujca spoštujejo, kjer nihče, vsaj z besedami, ne dreza vate (zato pa morda še bolj kot v Indiji vsi strmijo v neznano prikazen evropskega videza), kjer ima stisk roke več kot le simbolen pomen in kjer so tatove iztrebili že v srednjem veku. Celo na nemogoč promet, ki je celo hujši od tistega v Kalkuti (je to sploh še mogoče, povprašate), smo se že v Indiji nekoliko navadili, tako da ne moti preveč.