Ko se spustimo do zaliva, tam zasačimo našo Norvežanko Jeleno (po rodu je sicer iz Šibenika), ki se pripravlja na potop. Že res, da je iz naših krajev, toda njene navade so očitno že povsem skandinavske. Po kosilu se z gliserjem gostiteljev odpravimo na izlet okoli Žuta. Ob tem zadovoljni ugotovimo, da le nismo edini humanoidi na otoku. V zalivu na severozahodu, Bizikovici, srečamo žensko, ki se je v vedru na svoji terasi pravkar spravila k pranju perila. V Pinizeliću ne najdemo nikogar, v Jagodnji prav tako. Podamo se še na drugo stran in vplujemo v Stinivo, kjer stalno prebivata dva pastirja. Vrata njune hiše so odprta, njiju pa ne najdemo. "Najbrž sta s nekje z ovcami, ki se v tem času jagnjijo (torej kotijo)," nam pojasnjuje Krešo. Podamo se še v zaliv Pristanišće, toda tudi tam ne najdemo nikogar. Spomnimo se zgodbe o ameriškem bombniku B-22, ki je prav tukaj končal svojo zadnjo bojno nalogo v drugi svetovni vojni. Za zmeraj je pristal na vzpetini iznad Pristanišća. O tem je Val že poročal, in če bo kdo izmed bralcev morda pozimi le obiskal Žut, bo to vsekakor primeren čas za izlet do ostankov letala kakor pa poleti v neznosni pripeki. Zima je na sploh najbolj prikladna za pešačenja po Kornatih. Medtem ko smo mi z morske strani obiskovali žutske zalive in tam bivajoče ljudi, se je druga skupina podala na dveurni sprehod od hiše gostiteljev do nikoli dokončane cerkvice v notranjosti otoka. Poleg cerkvice Gospe od Tarca pri Kravljačici na Kornatu in cerkve na Piškeri, ki stoji nasproti ACI marine, je to tretja cerkev v kornatskem otočju, ki pa žal ni bila nikoli dokončana.