Ko sem slišal običajni pozdrav, sem se obrnil. Uzrl sem vitkega in shujšanega Masaja, pomanjkljivo oblečenega v kos gnujeve kože, ki mu je visela zavozlana na desnem ramenu. Za trenutek je stal z desnico v višini rame, prste je imel izprožene in dlan obrnjeno proti meni, kar je vse pomenilo, da je prišel na prijateljski obisk. Vrnil sem mu pozdrav in vprašal, kaj želi. Preden je odgovoril, je sunkovito sedel na pete; ob tem so njegove stare kosti kar zaškrtale. "Rad bi velikega gospodarja odpeljal do dveh levov," je rekel. "Pravkar sta ubila zebro in jo zdaj žreta." Ko sem to slišal, sem takoj pozabil, da je za menoj naporen delovni dan v neznosni pripeki sonca nad poldnevnikom. Pozabil sem na to, da sem utrujen in lačen, pravzaprav sem pozabil na vse, kar ni neposredno povezano z razburljivim lovom na leva. Celo stari divjak ob mojih nogah se je nasmehnil, ko je videl, kako sem se zavzel. Zasul sem ga z vprašanji - sta leva ali levinji? Imata mladiče? Kako daleč sta? in podobno. Na zadnje vprašanje je seveda odgovoril "*M'bali kidogo*". Seveda nista mogla biti deleč, ker se domorodcu iz vzhodne Afrike nič ne zdi daleč. Bil sem tako vznemirjen, da je bila mula osedlana že čez nekaj minut. S starim Masajem za vodiča sem se odpravil v spremstvu svojega zvestega Mahina in še enega od kulijev, ki naj bi pomagal nesti kožo domov, če bi bil lov uspešen. Pustil sem tudi sporočilo za prijatelja Spoonerja, okrožnega inženirja, ki ga ravno takrat ni bilo v taboru. Sporočil sem, da sem se odpravil nad dva leva in da upam, da se vrnem do noči.