Celo noč sem tavala skozi East Village in se zapijala. Ob zori sem se kot tatica vrnila na prizorišče, se odtihotapila čez nezavestna zombija, bliskovito zmetala cape vkup in pri Fredu tolkla na vrata, ki se niso odprla. Šla sem v hotel Seventeen, bil je polno zaseden in že me je rekrutirala armada newyorških brezdomcev. Šesto dolarjev v preluknjanem žepu je bilo vse, kar mi je pokori ostalo. Na Grand Central sem deponirala imetje v omarico za shranjevanje prtljage in se brezciljno podala v smeri zahoda. Pristala sem sredi gomazenja Dvainštiridesete ulice. Humanoidna strašila so mi vsiljevala ponarejene green cards, social security numbers, vozniška dovoljenja in telefonske kreditne kartice. Z nezmotljivim instinktom mrhovinarjev sta se mi na pete obesila živčna mulca in me mlinčila s penetrantnostjo. Moja beda in nemoč sta jima mežikali kot neonska reklama. Zasledovala sta me v črevesje ogromne, sivorjave Port Authority avtobusne postaje, kjer sem upala, da se mi bo v grozdih dnevnih migrantov posrečil pobeg. Shit, pisarniški delovnik se je že zdavnaj začel, moji koraki so vedno hitreje odmevali po opustelih peronih. Srce mi je mrknilo v ničlo - moloh se je pripravljal, da me pogoltne. Stirana v kot sem krčevito tipala čez grobi beton za kamnom, palico, kakršnimkoli orožjem. Goniča sta se režala.