Igralka pravi, da ima le kakih 60 odstotkov nadzora nad tem, kakšen bo film na koncu. Včasih je čisto drugačen, kot si ga sprva predstavlja. Važno je le, da ima vizijo režiser. Če jo ima, ji je vseeno, ali je film tak, kot si je predstavljala, ali ne. Zato je zmeraj skrbno izbirala režiserje z vizijo. Razvila je nezmotljiv instinkt. Prvi film s Chabrolom je posnela leta 1978: to je bil tudi njen debut: Violette Nozière. Po tistem deset let nista snemala skupaj. Šele v Ženski zadevi se je izkazalo, da nekako sodita skupaj. Dogovorila sta se, da posname dva filma s kakim drugim režiserjem in potem enega z njim. Sprva je bila plaha, zdel se ji je tuj. Na zunaj učinkuje Chabrol kot prijazen, vesel stric, vendar ni tak. Težko ga je spoznati. Ne predstavlja si, da bi ji Chabrol ponudil scenarij, ki ga zares ne bi marala. Starejši kot je, bolj nemogoče je, da bi posnel kak slab film.