Noč čarovnic (1978): Serijsko nabijanje vedno novih delov se je začelo prav z žanrom grozljivke v sedemdesetih letih. Halloween je posebnež v tej sferi; prvič zato, ker je bistveno poudaril razvoj pošasti v grozljivki z nizanjem novih delov, in drugič, ker je film sprožil problematiko bitke med spoloma, ko je za protagonista, ki se upre pošasti, postavil žensko. Še huje, najstniško afno. Vojna zvezd (1977): Mojstrovina Georgea Lucasa, film nedojemljivih razsežnosti, fantazij in incesta. Saga, ki jo z veseljem gledajo tudi ženske. Superman (1978): Zadnjega smo dobili pred nedavnim kot dokaz, da je Superman tisti edini pravi superheroj. Jeklen mož z dobrim okusom za ženske. Rocky (1976): Z večinskim delom možganov, še nepoškodovanim od direktov in krošejev, je italijanski žrebec Sly Stallone pravzaprav edini pravi ameriški junak. Bojuje se pod pravo zastavo proti tistim pod napačnimi, ima oster naglas, nesebično vizijo in trdo čeljust. In če je treba, se pusti prebiksati tudi na stara leta. Matrica (1999): Film, ki je redifiniral slog modernega filma in uvedel ljubezen do sončnih očal, lateksa, borilnih veščin in Carrie Anne Moss. Stvari v počasnem posnetku niso nikoli bile videt bolje. Austin Powers (1997): Najboljša stvaritev komika Mika Myersa – Powers je odkrito plejbojevski, simpatično zabaven in neposredno vulgaren britanski špijon, zajebant in fukač. Vozi nore avtomobile, peca vrhunske bejbe in strelja smrtonosno natančno. Točno tako kot James Bond (1962), edini literarni junak, ki mu pisana beseda nikoli ne bi naredila tako dobre reklame, kot mu jo je filmsko platno. In Roger Moore, George Lazenby, Sean Connery, Pierce Brosnan, Timothy Dalton in Daniel Craig niso naredili Bonda, Bond je naredil njih. Gospodar prstanov (2001): Največja fantazijska trilogija, posneta po največji fantazijski štoriji. Tolkienova moderna komemoracija, ki je prepričala svet in filmsko akademijo, svetovno publiko pa povlekla v pogovor o škratih, vilincih, zmajih in orkih. En film, da nas združi vse. Osmi potnik (1979): Če smo kdaj podvomili o smotru drezanja v nezemeljske civilizacije, je bilo to vsakič, ko je na spored priromal nov del Osmega potnika. Ker je tisto, kar se ne rodi tu, obvezno močnejše, morilsko, toksično in sluzavo. Terminator (1984): »I'll be back,« je zarohnel Terminator, na prvi pogled bavarski proizvod, v resnici pa tujek iz prihodnosti, dovolj klišejski, da je postal kultni film ZF-oddelka. In kar je najlepše – v tretjem delu nam pošljejo terminatorja žensko. Gola Kristanna Loken? Ja, prosim! Boter (1972): Filmska trilogija o družini Corleone, sicer stvaritev režiserja Francisa Forda Coppole, je še danes razlog debat o tem, kateri del je najboljši. Mafijski ep vseh presežkov, z igralsko zasedbo, vredno poklona. Umri pokončno (1988): Ker je Bruce Willis najboljši zagrenjenec. Ker je vedno krvav, pa vseeno poka vice. Ker tepe tiste, rojene pod napačno zastavo, in se hkrati bojuje še z alkoholizmom. In ker se zdaj, preden bo res prestar, junači še četrtič v Live Free or Die Hard. In spet bo pretepal teroriste. V vašem kinu!