Ne bom trdil, da je z instrumentom, kot je institut samozaposlenih kulturnih ustvarjalcev in samostojnih novinarjev, vse narobe. Dotika se preveč pomembne družbene skupine, potencialno glasne, a v resnici družbeno prezrte. Tako zelo izločene in neorganizirane, da jo je mogoče zlorabiti v različne namene. Na primer: samozaposleni kulturniki so ilustrativni dokaz parazitstva in nezasluženih privilegijev – kot jih je v svojih filipikah označeval Mićo Mrkaić. Na primer: samozaposlenci, v socialističnem pojmovniku »kulturni delavci«, so deklarirano najbolj zapostavljen, na trgu dela najbolj izkoriščan in podplačan sloj slovenske intelektualne elite – kot dokazujejo pobudniki za ustanovitev samostojnega sindikata samozaposlenih. Ali pa: samostojci, predvsem tisti, ki jim osnovno socialno zavarovanje plačujemo davkoplačevalci iz državnega proračuna, so tista družbena tvorba, ki najeda javne finance, ki je po možnosti goljufiva in ki dokazuje nekonsistentno socialno politiko vsakokratnih vlad – kot radi izjavijo, seveda ne javno, politiki in uradniki.