Taka »razumna« delitev bi bila po Leviju prevelika poenostavitev. Zato predlaga demontažo privilegijev, ki po definiciji branijo in ščitijo drug drugega: »Vzpon privilegirancev je ne le v koncentracijskih taboriščih, temveč v vseh človeških skupnostih zaskrbljujoč, a neizogiben fenomen; privilegirancev ni samo v utopijah. Naloga pravičnega človeka je, da se bori proti vsakemu nezasluženemu privilegiju, vendar ne smemo pozabiti, da je to boj brez konca.« V tem pomenu gre Leviju za stalen poseg v konstitutivni element zapletene zgradbe sivega polja, ki hkrati ločuje in povezuje polje tistih, ki so se znašli na najnižjih lestvicah krvniške hierarhije (okrutni kapi), in polje tistih, ki se do tja niso spustili (neprivilegiranci). Če pa se ljudje niso prilagodili ali če niso bili zmožni, da bi se dvignili nad normo, za kar je bilo treba, paradoksno, dobiti vsaj minimalni privilegij, v taborišču ni bilo na preizkušnji le njihovo preživetje, ogrožena je bila njihova človečnost. S tem so se bili nekateri, delno pa vsi, primorani privaditi se na taboriščni sistem. Tisti, ki tega niso zmogli, so bili potopljeni (muslimani). V sivem polju, območju »neprekinjene alkimije, v kateri dobro in zlo in z njima vse kovine tradicionalne etike dosegajo svoje tališče«, torej obstaja realna možnost »zdrsa čez rob«.