Morda bi moral biti mrtev. Če bi imel otroštvo, kot ga je imel on, bi se ubil. Pravzaprav je zombi, vstali od mrtvih, ki nam pripoveduje o tem, kako je tam. Tako je francoski romanopisec Frederic Beigbeder zveličal svojega stanovskega prijatelja Michela Houellebecqa, literarnega enfant terribla, ki si ga tako z ogorčenjem kot nepopustljivim odobravanjem podajajo liberalni, konservativni, celo reakcionarni kritiki in bralci. Nemalo novinarjev se posveča njegovemu življenjskemu slogu, ki naj bi dopolnjeval njegovo pisanje: reporterka New York Times Magazine Emily Eakin, ki je z njim preživela vikend, ga je označila za katatonika, čigar besede so mrmljajoče, veke težke, njegova družba pa pohablja z nenehnimi medklici »To mi ni všeč«. Louise Wardle, nekdanja kritičarka britanskega Guardiana, ima z drobnim pisateljem povsem drugačne, skorajda presenetljive izkušnje. Na vhodnih vratih svoje hiše v irskem mestecu Cork jo je pričakal v oranžni opravi, vedel se je samozavestno in očarljivo duhovito, se sproščeno, hihitajoče igral s svojim psom in ji pokazal erotični film, v katerem igra njegova sedanja žena. Večino podrobnosti Houellebecqovega bitja pa naj bi vendarle najbolj zanesljivo destilirali iz njegovih romanov; tako izvemo vse o njegovih seksualnih preferencah in trenutni spolni zmogljivosti, okusu za ženske, čaj, glasbo in suknjiče ter o njegovem življenjskem in političnem nazoru. Ob poudarjeni avtobiografskosti Houellebecqove »temeljite in iskrene« poetike pa Salman Rushdie, razvpiti pisatelj indijsko-britanskega rodu, opozarja, da je treba avtonomijo literarnega besedila zavarovati in ga obravnavati kot samostojno celoto, katere ustvarjalec je anonimen.Rojen apatičnim staršem je mali Michel večino svojega otroštva in zgodnje mladosti preživel pri babici, notorični komunistki, katere priimek je kasneje prevzel. Diplomiral je iz agrikulturnega inženiringa, se poročil in ločil, vmes pa dobil sina Etienna. Po daljšem obdobju brezposelnosti in nekaj hospitalizacijah v psihiatrični bolnišnici zaradi globoke depresije se je v francoski narodni skupščini ustalil kot administrativni sekretar. Leta 1985 je srečal Michela Bulteauja, urednika Nouvelle Revue de Paris, ki je prvi objavil njegove pesmi, leta 1992 v zbirki La poursuite du bonheur nagrajene s priznanjem Tristana Tzare. Ker poezijo razume kot višjo in zmogljivejšo formo umetnosti in ker se v tem kontekstu dojema kot povprečnega pesnika, je kmalu popustil pod romanopisnim trendom in ledino zaoral z Razširitvo področja boja. S tem romanom je sodobni Francoz zaživel kot moški srednjih let, preplačani uslužbenec računalniškega podjetja, depresivnež, bedni, zdolgočaseni človeček, ki ga poganjajo vsakodnevne nevroze, duhovičenja in misel na kopulacijo. Omenjeni prvenec ga je s številnimi prevodi vpisal na širši literarni zemljevid in napovedal smer njegovih nadaljnjih udinjanj. Tako v Osnovnih delcih izpiše zgodbo dveh polbratov, ki ju je čustveno pohabila promiskuitetna hipijevska mati, resnicoljubno poimenovana kar z dekliškim imenom Houellebecqove matere – Jeanine Ceccaldi. Samodejavnost Bruna in Michela pripelje na različni polji samoaktualizacije: Bruno je obseden z anonimnim seksom, Michelu pa bivanje uokvirjata razum in znanost. Pripoved je prežeta s patologijo šestdesetih – seks in mir, na drugi strani pa sebičnost, beda in nasilje –, ki je zarezala v vrednote devetdesetih, obenem pa služi kot dnevnik avtorjeve najbolj osebne nebogljenosti, ki se izteče v vprašanje »Zakaj se ves čas počutimo tako slabo – so krivi naši geni ali rak ali kolagen?«V Platformi, svojem tretjem romanu, glavnega protagonista, dekadentnega Michela potem, ko mu umorijo očeta, popelje na Tajsko, kjer mu seksualni turizem, kot ugotavlja novinarka časopisa New York Times Jenny Turner, približa kot poglavitno storitveno dejavnost, naložbo za prihodnost sveta: medtem ko zahodnjaška ženska noče imeti opravka z medlim zahodnjaškim moškim, je seks za ženske drugod še vedno brezplačno darilo in so zato nadvse vesele, ko ujamejo moškega, ki jim je zanj pripravljen celo plačati. Zavoljo mnogih vsebinskih risov Platforme, ki islam označujejo kot religijo, ki preprečuje uresničitev svetovnega miru, in izjav v promocijskem intervjuju za francoski literarni časopis Lire, v katerih je podpihoval sovraštvo do islama z besedami, da je »islam nevarna religija«, Koran pa v primerjavi z Biblijo diletantsko spisan tekst, ga je združenje francoskih muslimanov tožilo. L'Affair Houellebecq se je končala s Houellebecqovo oprostitvijo, Platforma pa je kljub trenjem obveljala za preroško, saj naj bi napovedovala tako bombne napade islamskih skrajnežev na Baliju kot teroristični napad na newyorška dvojčka, izšla je namreč tik pred zloglasnim 11. septembrom 2001. Možnost otoka, zadnji Houellebecqov roman, je katalog znanih idej v drugačnem paketu. Kloniranje, evtanazija, determinizem, mehanični seks, strah pred smrtjo in alienacija so motivi vzporednih zgodb o Danielu 1 ter njegovih klonih Danielu 24 in 25. Svet, tako tisti, v katerem biva Daniel 1 – ki je, kot trdi Houellebecq, od današnjega oddaljen deset let –, kot tisti, v katerem se nahajata Daniel 24 in 25, poseljujejo posamezniki, ki v najboljšem primeru preživljajo hrupne dni v odsotnosti ljubezni.orda bi moral biti mrtev. Če bi imel otroštvo, kot ga je imel on, bi se ubil. Pravzaprav je zombi, vstali od mrtvih, ki nam pripoveduje o tem, kako je tam. Tako je francoski romanopisec Frederic Beigbeder zveličal svojega stanovskega prijatelja Michela Houellebecqa, literarnega enfant terribla, ki si ga tako z ogorčenjem kot nepopustljivim odobravanjem podajajo liberalni, konservativni, celo reakcionarni kritiki in bralci. Nemalo novinarjev se posveča njegovemu življenjskemu slogu, ki naj bi dopolnjeval njegovo pisanje: reporterka New York Times Magazine Emily Eakin, ki je z njim preživela vikend, ga je označila za katatonika, čigar besede so mrmljajoče, veke težke, njegova družba pa pohablja z nenehnimi medklici »To mi ni všeč«.