Ideja o gradnji nebotičnika je bila glede na moč podjetja samoumevna. Predvideni višina in velikost sta bili najprej precej skromnejši, a nazadnje so se v Searsu odločili, da se lotijo višinskega rekorda. In to kljub temu, da je ameriška zvezna administracija za letalstvo zaradi varnosti letalskega prometa nasprotovala gradnji stolpa v osrčju Chicaga. Načrt je bil s pomočjo mestnih oblasti potrjen. Leto po odprtju so v 103. nadstropju, 412 metrov nad tlemi, za javnost odprli razgledno ploščad. Z nje je bilo ob jasnem dnevu moč videti v tri sosednje zvezne države in čez ogromno jezero Michigan. Tedaj najhitrejše dvigalo na svetu je obiskovalce v zadnje nadstropje pripeljalo v pičlih 45 sekundah. Ko je bil stolp končan, je podjetje Sears zanj odštelo vsoto, ki bi danes ustrezala 950 milijonom dolarjev. V naslednjih letih, ko je podjetje na račun konkurence začelo izgubljati tržni delež, se je izkazalo, da je ta vsota celo za trgovskega giganta prevelik zalogaj. Investicija v nebotičnik se ni izkazala za tako dobičkonosno, kot so vodilni in lastniki upali. V osemdesetih je veliko pisarn v najvišji stolpnici na svetu samevalo, leta 1993 pa se je matično podjetje celo preselilo v drugo zgradbo v zvezni državi Illinois in vzelo hipoteko na Sears Tower. Odtlej se je zamenjalo veliko lastnikov. Na stotine pisarniških kompleksov še vedno oddajajo večinoma borznim, zavarovalniškim, pravnim in nepremičninskim podjetjem. Dopoldne 11. septembra 2001, ko sta v newyorška dvojčka trčili letali, so Sears Tower zaprli in iz njega evakuirali ljudi. Evakuacija je trajala več kot dve uri. In še ena zanimivost: v anteno chicaškega velikana strela vsako leto udari 650–700-krat, vrh stolpa pa je od navpičnice zaradi različne obremenjenosti temeljev odmaknjen za deset centimetrov.