Vživljanje v vlogo drugega pri pojasnjevanju umetniškega dela seveda ni kakšna posebna novost. Da gre pri umetniškem delu za posnemanje realnosti, je vedel že Platon in je za to uporabljal termin mimesis . Novost je predvsem v tem, da lahko danes s pomočjo sodobnih aparatur spremljamo, kaj se dogaja v človekovih možganih, pravi Gallese. Podoživljanje občutka nejevere Tomaža, ki je s prstom tipal Jezusovo rebro, ali truda ujetnikov, da bi se osvobodili, ne pomeni, da bi opazovalec tovrstnih prizorov, upodobljenih na umetniškem delu, v resnici skušal ponavljati dejanja junakov na slikah. Prav tako ne bo gledalec ob opazovanju platna italijanskega modernističnega slikarja Lucia Fontane (1899–1968), ki je poznan je predvsem po enobarvnih, porezanih platnih, želel sam strgati platna. »Nevroni v možganih ravnajo tako, kot bi hoteli raztrgati platno, vendar mišicam ne pošljejo ukaza, naj to tudi storijo,« pravi Gallese. M. R.