Zatem je Boris Pahor pokazal neverjeten pogum, ko je v Trstu izdal knjižico Odisej ob jamboru leta 1969 (druga, razširjena izdaja 1971), v kateri je v ponatisu zbral svoja razmišljanja o slovenski narodni problematiki. Med drugim je kritiziral Edvarda Kardelja in prevladujoč ideološki odnos matice do slovenskega zamejstva, v katerem je ideološki princip prevladoval nad narodnostnim, kar se je kazalo v povsem selektivni finančni pomoči matice zamejskim organizacijam. Še bolj radikalno je nastopil v eseju O slovenski suverenosti, ponatis iz Zaliva 1968, v kateri se je nedvoumno zavzel za »samostojno obliko slovenske državnosti«. Med drugim se je skliceval tudi na obljubo maršala Tita na drugem zasedanju AVNOJ v Jajcu slovenskemu generalu Avšiču, da bo slovenska vojska ostala tudi po vojni slovenska in da bo imela slovenski komandni jezik. Druga izdaja Odiseja ob jamboru je imela Epilog, v katerem je 38 podpisnikov izrazilo svojo »ponosno solidarnost s slovenskim tržaškim pisateljem...« Podpisniki so protestirali proti prepovedi širjenja te knjige v Sloveniji in vnašanja vanjo. Vrniti so morali celo izvod, poslan SAZU. Udba je podpisnike solidarnostne izjave silila, naj svoj podpis umaknejo. Izjava poudarja, da Pahorjeva knjiga ni »nikakršna izzivalna agitka, ki bi neodgovorno naskakovala sedanjo družbeno ureditev v matični Sloveniji. Nasprotno: je prizadeto, dostojanstveno in kulturno napisana knjiga, v kateri slovenski pisatelj, socialist, privrženec medvojne Osvobodilne fronte in povratnik iz nacističnih uničevalnih taborišč, uporablja neodvzemljivo pravico lastne svobnodne presoje, ko pretresa določen zgodovinski položaj.« Podpisniki so ocenili oblastveno potezo v Sloveniji kot mračnjaško, absurdno in neodgovorno, »ki bije v obraz najboljšim evolutivnim težnjam v tem delu Evrope«.